Velikonočni običaji na Poljanskem

Ena izmed tistih, ki jih še upoštevajo in cenijo, je Tončka Oblak iz Žirovskega Vrha Sv. Urbana. Spoštovanje do običajev so ji privzgojili starši in stari starši. Velikih razlik med temi v predelu Poljanske doline, kjer živi, in na Žirovskem, kjer je doma, ne vidi. Zelo je bila vesela, ko je pri hiši, kamor se je primožila, našla iste običaje.

Tudi pri njih je bil postni čas od pepelnice naprej v znamenju priprav na veliko noč. Držali so se postne postave in še posebno ob petkih niso jedli mesa. Največ se je dogajalo v velikem tednu, ko so po hiši pospravljali, čistili, pripravljali velikonočne jedi, in če je bilo možno, poskrbeli za novo praznično obleko. Opravili so tudi velikonočno spoved. Tončka še doda, da se je je od vseh dni najbolj dotaknila velika sobota, ki je polna doživetij, pričakovanja in upanja. Pomemben ritual tega dne je prihod ognja, ki ga blagoslovijo pri župnijski cerkvi na Trati. Spominja se mežnarice Micke od svetega Urbana, ki je nekoč v košu nosila tleče lesne gobe po Bačnah, Gorenji Dobravi, Todražu in Žirovskem Vrhu. Ljudje po samotnih kmetijah so jo opazili že od daleč, saj se je za njo vil dim. Pri vsaki hiši se je nekoliko pomudila, tako da je k njim prišla šele proti poldnevu. Iz spoštovanja do svetega ognja štedilnika in peči niso zakurili in so jo čakali ter začeli jedi pripravljati šele po njenem prihodu. Mežnarico so v zahvalo za prinešeni ogenj tudi obdarili. To je bila tudi neke vrste letna nagrada v zahvalo, da je skrbela za ročno zvonjenje v cerkvi svetega Urbana. Danes k Oblakovim, tako kot tudi drugim družinam na tem koncu, žegnani ogenj prineseta soseda Olga in Janez. Tudi njiju obdarijo z manjšo nagrado, z zbranim denarjem pa naročita vsakoletno mašo proti neurju pri sv. Urbanu. Hišo objame dišeč vonj dima tleče lesne gobe, kar še polepša predpraznični dan. Po ljudskem verovanju naj bi blagoslovljeni ogenj vse leto varoval hišo in njene prebivalce.

Na veliko soboto je Tončki pomembna tudi udeležba pri blagoslovu velikonočnih jedi, molitev pri Božjem grobu v župnijski cerkvi, velikonočna vigilija ter obred vstajenja, procesija in maša na veliko noč. Ob tem še pove, da je nekoč veljalo, da se je tisto dekle, ki je prvo prišlo domov od blagoslova jedi v cerkvi, še isto leto omožilo. To se je zgodilo tudi njej leta 1978, pri dobrih dvajsetih letih. Pa naj še kdo reče, da ljudsko verovanje ne drži.

Jure Ferlan