Zakonca Koračin v hiši skrivoma hranila orožje

V letih 1990 in 1991 je takratni politični vrh Jugoslavije grozil Sloveniji z uvedbo izrednih razmer in razorožitvijo njenih obrambnih struktur. Temu se je takratna republiška oblast uprla in bolj ali manj uspešno ohranila orožje Teritorialne obrambe. Tudi v organih za notranje zadeve so zavarovali svoje orožje in strelivo, tako da so ga preselili na skrite lokacije. Na Škofjeloškem so izbrali pet lokacij, kamor so v najstrožji tajnosti prepeljali orožje s Postaje milice Škofja Loka. Izbrali so ljudi, ki so jim najbolj zaupali. V svoji hiši sta orožje hranila tudi zakonca Koračin iz Gorenje vasi.

Vladimir Koračin, takrat komandir oddelka milice v Žireh, na enem od sestankov na postaji milice v Škofji Loki ni prav dolgo premišljeval, ko so se odločali, kam skriti orožje. "Rok je bil kratek, še najlaže izvedljivo se mi je zdelo, da to naredimo pri nas doma. Takratni komandir Brane Virant se je strinjal," pove. "Datuma, kdaj sem orožje prevažal, se ne spomnim, ura je bila med polnočjo in tretjo uro zjutraj. S postaje v Škofji Loki, kjer smo imeli skupno skladišče, sem z dvema vožnjama do doma prepeljal pet zabojev. Spomnim se, da je bil tovor težak in s stoenko sem na grbinah podrsaval po vozišču," opiše. "Avto sem vzvratno parkiral v garažo in z ženo sva zaboje v temi znosila v zgornje nadstropje, zakrila pa z večjo količino izolacijskega materiala, saj sva takrat ravno urejala podstreho." 

"Pomagala sem brez pomislekov," pritrdi Olga. O usodnih posledicah zanju in njuno družino, če bi sovražnik odkril tajno lokacijo, nista razmišljala. "Ko si mlad, o tem sploh ne razmišljaš. Pa sva takrat imela dva otroka, stara deset in osem let," pove Olga, Vladimir pa zatrdi, da mu je bilo najpomembnejše to, da tovor varno pripelje domov in shrani. Orožje, polavtomatske in avtomatske puške, je bilo namenjeno za rezervni sestav takratne milice za območje oddelkov Žiri in Gorenja vas. "V hiši sva ga imela shranjenega nekje pol leta, ko so bili sklicani rezervni sestavi nekaj dni pred desetdnevno vojno, se je pa orožje razdelilo enotam," pove Vladimir. Skrivnost sta skrbno varovala, nihče ni vedel zanjo, šele ko so na pobudo Policijskega veteranskega društva Sever Gorenjska na njuni hiši leta 2015 odkrili spominsko ploščo (tretjo na Gorenjskem in prvo na Škofjeloškem), so izvedeli tako otroci kot sosedje. "Presenečeni so bili, kako nama je tedaj to uspelo in da tako dolgo nisva nikomur povedala."

Tudi po tridesetih letih bi ravnala enako 
"Tisti dnevi so bili, kot imava v spominu, precej drugačni. Ampak ko gledava nazaj, bi po tridesetih letih to verjetno še enkrat naredila, v tajnosti kot takrat, samo orožje bi zdaj teže skrila, ker je v zgornjem nadstropju urejeno stanovanje." Menita, da smo pred tridesetimi leti Slovenci delovali bistveno drugače in da smo bili bolj enotni kot danes, bolj državotvorni, bolj zavedni. "Samostojnost nam je pomenila več, kot nam pomeni danes. Čeprav je situacija zdaj drugačna, veliko je političnega, medsebojnega nesoglasja, imamo občutek, da se dela samo za posameznike, ne pa za državo in ljudstvo. Misliva pa, da bi se kljub temu danes vsi odzvali enako kot takrat," strneta svoje misli. Povesta še, da o dogodku izpred tridesetih let ne razmišljata več, le znamenje na hiši, na katero sta ponosna, še spominja na dejanje, ki sta ga storila kot 30-letnika, sedaj pa le še redki sem ter tja na poti mimo vprašajo, čemu je plošča namenjena in zakaj je bila postavljena.

Damjana Peternelj