Zapisovanje v narečju narašča

Večino predstav v poljanskem ljubiteljskem gledališču so igralci vse od leta 1951 odigrali v domačem narečju, v zadnjih nekaj letih pa so nastale tudi domače dramatizacije in celo izvorno avtorsko delo v poljanskem narečju avtorja Andreja Šubica Medrug Polanci. Prav Andrej Šubic je bil tudi gost prvega dogodka v Dvorcu Visoko, v sklopu katerih bodo do konca aprila z več vidikov spregovorili o poljanskem narečju, njegovem pomenu in uporabi.
Za uvod je ponudil opredelitev poljanskega narečja v gledališču, kot mu ga je predlagala umetna inteligenca, in sicer naj bi raba narečja pomenila lokalni pridih in avtentičnost, humor in satiro, obenem pa narečje ne le obogati umetniški izraz, ampak pomaga tudi ohranjati in promovirati jezikovno dediščino. A tako kot pri vsem tudi na tem področju umetna inteligenca posplošuje, je dejal Šubic, kar je ravno obratno od intime narečja. Meni, da je narečje v gledališču prav tako tudi odrski element, kot so scena, glasba, gib. V poljanskem gledališču so predstave delali predvsem na podlagi Tavčarjevih tekstov, ki jih je po njegovih besedah najlažje prestaviti v poljansko narečje, saj je bil tudi sam poljanski govorec. »Po prevodih sledijo mukotrpne bralne vaje v narečju, saj se pri izgovarjavi besed pogosto 'lomiš', naslednja faza pa je oblikovanje misli, da uloviš pravo melodijo, pravi tempo.« Seveda tudi po vsem tem na odru pridejo do izraza osebnostne razlike v izgovarjavi in naglaševanju besed. »Če bi želeli, da bi res pravilno govorili v narečju, bi morali imeti lektorja za narečje.« Sistematični pristop k narečju so po njegovih besedah v gledališču prvič uporabili pri uprizoritvi Cvetja v jeseni leta 1973 v Mestnem gledališču ljubljanskem. 
Prepričan je, da je narečje v gledališču za lokalne nastope vsekakor prednost, lahko pa je zanimivo tudi za širše občinstvo, če je odlično narejeno in dobro definirano ter je narečje upravičeno. Pri tem pa je po njegovem mnenju težko določiti, kaj je pravo poljansko narečje, saj se razlikuje od vasi do vasi. »A če nas posluša kdo od zunaj, je osnovna melodija ista.« Meni, da je narečje živa stvar oziroma se zaradi zunanjih vplivov razvija z vsemi razlikami celo znotraj posameznih družin, da je nazadnje »vse prav in vse narobe«, ko govorimo o poljanskem narečju. »Vsi imamo osebne kriterije, seveda pa pri tem izključujem akademsko plat, ko se določijo osnovne značilnosti narečja.« Pri narečju v gledališču se mu zdi najpomembnejša suverenost, kar dosežejo z res veliko vaje. Prepričan je še, da je gledališče čarobna umetnost, ki z dodatkom narečja postane še intimnejša.
Verjame, da obstaja želja, da se poljansko gledališče ohrani tudi v prihodnosti, saj bodo z novim kulturnim domom v Poljanah kot osrednjo kulturno ustanovo doline dobili še boljše pogoje za ustvarjanje, prav tako pa ne dvomi o igralskem potencialu v Poljanah. Bodo pa potrebni novi teksti v narečju, je še dodal, saj so stare že precej »prežvečili«.

Zapisovanje v narečju narašča

Slovenska narečna književnost je bila tema drugega dogodka o narečjih v Dvorcu Visoko. Svoja razmišljanja na to temo je predstavila akademikinja Marija Stanonik v pogovoru z Miranom Hladnikom.

»Kljub standardizaciji pri uporabi jezika, narečja in narečna književnost so živi, ne le na obrobju slovenskega etničnega prostora, ampak tudi na območju rovtarske narečne skupine, kjer je doma poljansko narečje,« so poudarili v uvodu v večer o slovenski narečni književnosti, v okviru katerega sta se o tej temi pogovarjala ugledna strokovnjaka Marija Stanonik in Miran Hladnik. Kot sta ugotavljala, narečna književnost ni star fenomen, minilo je štirideset let, kar se to objavlja, zapisovanje v narečju pa v zadnjem času narašča. 

Marija Stanonik je poudarila, da se je naša književnost na nek način vendarle začela z narečnim zapisovanjem, šele v 19. stoletju so se začeli procesi kodiranja, usklajevanja iz različnih narečij in na tej podlagi so nastala pravila za knjižni jezik. »Potem se je dolgo pri zapisovanju uporabljal zelo strogo samo knjižni jezik.« A če pogledamo s psihološkega zornega kota, je opozorila, je edini jezik, s katerim se najbolj čustveno, konkretno izražamo, materinščina. »Materinščina pa je ta narečna razdrobljenost. Slovenska pokrajina je zelo razdrobljena, pravila posameznega narečnega okolja so se oblikovala, ko so se ljudje zbirali v cerkvi, gostilni, trgovini ...« Pri zapisovanju narečnih glasov pa pisci naletijo na določene omejitve, zato si ustvarjalci literarnih izdelkov v narečju na različne načine prizadevajo najti ustrezno obliko zapisa, ki bo ohranil izrazno moč narečnega jezika v primerjavi z zbornim jezikom. Pri zapisovanju v narečju, je pojasnila Marija Stanonik, se namreč pretrga tudi komunikacija med ustvarjalcem in tistim, ki to sprejema. »Ob zapisovanju je zato treba zapisati tudi kontekst, ki ga ob pripovedovanju sami doživljamo.« Zato pravi, da je slovstvena folklora, ko je zapisana, samo list v herbariju, vse, kar slišimo v živo, pa je neponovljivo. Najboljše zgodbe so zato po njenem mnenju tiste, ki jih slišimo v živo.

Zapisovanje narečja v literaturi je Marija Stanonik začela pred štiridesetimi leti, ko je začela izhajati knjižna zbirka slovenskih folklornih pripovedi Glasovi, in sicer najprej pri založbi Kmečki glas, leta 2007 je izdajanje prevzela Celjska Mohorjeva družba, od leta 2014 pa izhaja pri Založbi ZRC. »Najprej nisem vedela, kako naj se lotim. Gradivo je bilo namreč treba potegniti iz ust ljudi,« je pojasnila in dodala, da so ji svoje zapiske v narečju najbolj zvesto pošiljali pripadniki starejše generacije. »Na tej podlagi se je začela oblikovati zbirka.« Vsi, s katerimi je sodelovala na začetku, so po njenih besedah zbirali zelo kakovostno narečno gradivo, a so ga predelali po svoje.

Miran Hladnik je na koncu osvetlil še razmerje med pokrajinsko in narečno književnostjo. »Pokrajinska književnost v načinu izražanja odraža duh pokrajine. 'Parazitira' na narečju, ampak samo s posameznimi izrazi,« je razložil in kot primer navedel pisatelja Ivana Tavčarja, ki je v svojih delih samo sem in tja »nasejal « kakšno narečno besedo, sicer pa je zapisoval v knjižni slovenščini. »Tako je 'pobarval' svojo literaturo, ji dodal lokalni značaj.«

Mateja Rant