Zlatoporočenca Franc in Marica Krek

Kot povesta, nista želela pripravljati prav nič, pa je naneslo tako, da so ju otroci z družinami presenetili z že izdelanimi vabili, ki sta jih morala razdeliti med povabljence v 14 dneh, saj so se z župnikom Marjanom Lampretom v cerkvi v Leskovici dogovorili za mašo. Pristala sta, povabila približno trideseterico svatov, na dan poročne maše pa so otroci pripravili poročni šopek in ju do cerkve odpeljali s prav takim avtom, s kakršnim sta se vozila na poročni dan, belim hroščem. Šofer Peter, ki je bil tudi prisoten, je vožnjo odstopil mlajšemu Ivanu, sicer nečaku jubilantov. Dodata, da je bila maša, ki so jo sooblikovali domači, izjemno prijetna in lepa. Po njej so se odpravili na kosilo in dan zaokrožili v prijetnem vzdušju ob obujanju spominov.

Strinjata se, da se v petdesetih letih veliko zgodi, četudi minejo hitro. Spoznala sta se pri Francovi sestri Slavki in se po dobrem letu novembra 1973 poročila. Na poročni dan je bilo vreme slabo, gosta megla jih je pospremila z doma neveste U pustot na Podjelovem Brdu do cerkve v Novi Oselici. Svatbo so pripravili kar v domači hiši, kot je bilo takrat v navadi. V hiši in kamri so bili svatje, v veži se je plesalo, v kuhinji pa pripravljale dobrote. Po poroki so se jima rodili trije otroci – Boštjan, Nataša in Minka. Domačijo Frančevih staršev sta počasi začela obnavljati, pripeljala do hiše vodo, telefon, asfalt, zgradila nov hlev in kozolec, pred slabimi 20 leti pa še stanovanjsko hišo. Dela na kmetiji ni nikoli zmanjkalo, starih staršev ni bilo, zato je Marica po treh otrocih ostala doma. Sprva so redili le nekaj govedi, danes jih redijo že od 10 do 12 in oddajajo mleko. Vesela sta, da sin z ženo in štirimi otroki veliko pomaga, Marica skuha, postorita najpomembnejše na kmetiji, laže pa si vzameta kakšen dan, da se odpeljeta na izlet. Najlepše je, povesta, da se z otroki, ki radi prihajajo domov, izredno lepo razumejo. To jima največ pomeni.

V petdesetih letih se je zgodilo veliko, najtežje jima je bilo, kadar je bil kdo od njiju bolan. Franc je prestal infarkt, Marica pa večjo operacijo. A četudi, kot pravita, ni vse vedno z rožicami postlano, je najpomembnejše to, da se v zakonu znaš prilagoditi oziroma potrpeti. V prihodnje si želita predvsem, da bi jima zdravje dobro služilo ter da bi ju domači še naprej radi obiskovali. Ponosna sta namreč na vseh 11 vnukov in tudi na tri pravnuke, ki od zlatoporočencev prejemajo preproste nauke ne le za dolgo, temveč tudi pošteno življenje: delavnost, pridnost, skromnost. Tudi kadar jih kam peljeta, dodata, nikoli ne zahtevajo, da bi jima morala kaj kupiti. Vesela sta, da so lepo vzgojeni, in to je njuno največje zadovoljstvo. Radi prihajajo k njima na počitnice in želita si, da bi tako povezani v družini ostali tudi v prihodnje. Ko se ob koncu pogovora pridruži še snaha Nežka, pove, da je bilo praznovanje res prijetno: pripravljeno s srcem, z dušo, tako, kot sta si ga zlatoporočenca želela, in tako, kot sta si ga zaslužila.

Damjana Peternelj