Znanje že prenaša na svoji hčeri

Sodelovala je pri različnih projektih in odmevnih razstavah, zlasti oblačil iz prve polovice 19. stoletja. Med drugim je oblekla tudi društva in posameznike v naši občini: folklorno, dramsko in otroško skupino TD Žirovski Vrh, dekleta iz kavarne na Visokem in "nesmrtnega" Ivana Tavčarja.
"Šivanje me je pritegnilo že kot majhno deklico. Še danes se spomnim, kako je mama zagnala šivalni stroj in šivala. Enkrat sva ga zagnala skupaj z očetom, ko je ni bilo doma, a nama ni šlo najbolje," se smeje spominja mojstrica izdelave zgodovinskih oblačil. Sestra Jana je za svoje pravljice izdelovala lutke in kaj hitro za to navdušila tudi njo. "Ko je domov nosila manjše kose blaga, sem šivala oblekice, ko pa je prinesla večje, sem že razmišljala, kaj si bom sešila za obleči." Odločitev, kam po osnovni šoli, je bila na dlani. Za zaključni izpit je izdelala in opisala gledališke obleke, ki so ji odprle vrata v gledališki atelje Opere Ljubljana: "To me je zasvojilo za naslednjih 12 let!" Najprej je pet let znanje nabirala v slikarni, nato v moški krojačnici.

Zahvaljujoč ročnemu delu se je ohranilo staro znanje 
"Vse me je zanimalo, vse sem morala videti, poskusiti. Sem že našla način, da sem prišla do novih znanj," prizna Andreja in nadaljuje: "Mi smo bili izučeni za konfekcionarja – zaradi natančnega kroja smo posamezne kose samo sestavili, pri žnidariji pa oblačilo izrišeš in izdelaš po meri posameznika, vključno z ročnim delom in oblikovanjem blaga. Ko sem prišla tja, so me kaj hitro postavili na realna tla – da ne znam še nič!" Poudari, da ji nihče, ne fakulteta ne tečaji ali seminarji, ne bi mogli dati več znanja, kot ga je dobila v gledališkem ateljeju. "Imela sem neizmerno srečo, da sem lahko delala z njimi!" Pridobljeno znanje je s pridom uporabila, ko se je pred dvanajstimi leti podala na samostojno pot. Prvo naročilo za izdelavo kostumov je dobila v času, ko je še bila zaposlena v gledališkem ateljeju. "V tem času sem spoznala kostumografinjo Jasno Vastl, ki me je povabila k sodelovanju: šivanju kostumov za renesančno skupino iz Ljubljane. Leto kasneje sem dobila samostojni projekt, izdelavo prekmurskih kostumov za Kulturno umetniško društvo Ligojna." Od nekdaj jo je privlačila zgodovina: "Vedno sem razmišljala samo o tem, kaj so včasih nosili, kako so sešili." Naročniki kostumov so kulturne institucije, muzeji, turistična in umetniška društva. Pred izdelavo kostumov izdela natančno raziskavo, ki jo predstavi naročniku, da se uskladijo glede svojih želja, kroja, materiala. "Najtežji je začetek, saj ne veš, kateri kroj, material izbrati. Vse kroje je treba preučiti, saj so se v različnih obdobjih različno risali." Material kupuje vsepovsod, v Avstriji, Italiji … "Najboljši so tisti, stari, še ohranjeni kosi blaga iz prejšnjih tovarn, ki jih več ni ali jih kdo najde med pospravljanjem podstrešja."

Vsak kostum je izziv zase
V izdelavo vsakega kostuma je vloženega veliko znanja, dela in truda. Koliko jih sešije na leto, nikoli ni štela. "Ne gre toliko za kvantiteto kot kvaliteto!" Težko izpostavi tistega, ki ji je najbolj ljub, ali tistega, v katerega je vložila veliko dela in truda: "Vsak je izziv, projekt zase. Izdelava vsakega kostuma zahteva določena znanja." Eden izmed zahtevnejših projektov je bila izdelava baročnega kostuma Marije Terezije in Franca Jožefa za Folklorno društvo Šenčur. Letos je v deset ženskih rateških noš oblekla akademsko folklorno skupino Študent iz Maribora. Trenutno šiva srednjeveške kostume za srednjeveško plesno skupino Galiarda iz Celja. Večkrat si tudi sama nadene kostum in se predstavlja na historičnih dogodkih. Pri večjih projektih oblačilne dediščine sodeluje z etnologom Bojanom Knificem, ki jo je na seminarjih veliko naučil. V šivalnici ji pomaga Klavdija Kovač iz Žirovnice. Vse bolj pa sta v poustvarjanje oblačilne dediščine vpeti hčeri. Nanju po korakih prenaša vse svoje pridobljeno znanje z željo, da bi se ohranilo za prihodnje generacije.

Lidija Razložnik