Podobarska delavnica Štefana Šubica

Sicer so bile v tem času delujoče še nekatere druge delavnice – Vurnikova v Radovljici, Bradaškova v Kranju, Groharjeva v Železnikih in Jamškova v Škofji Loki, slednja celo še z nekoliko daljšo tradicijo. Ker letos mineva dvesto let od rojstva Štefana Šubica, 170 let od rojstva njegovega sina Janeza in 130 let od smrti drugega sina Jurija, je zdaj prava priložnost, da o podobarski delavnici Štefana Šubica povemo kaj več tudi v njegovem domačem okolju. O tem, kaj bo Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane pripravilo, da bi poljanske rojake spomnilo na te za slovensko likovno zgodovino pomembne ustvarjalce, bo razvidno v nadaljevanju. Najprej se spomnimo še nekaj biografskih podatkov. Štefan je predstavnik tretje generacije Šubicev, ki so se v Hotovljo preselili s Hotavelj. Rojen je bil leta 1820 Pavletu Šubicu in Mariji Demšar. Pavle Šubic je bil kmet, mlinar in rezbar. Trije izmed njegovih sinov so se pri njem učili rezbarstva, toda kot samouki so se ukvarjali tudi s slikarstvom. Štefanova prva pomočnika sta bila brata Janez in Blaž. Janez, znan kot Janez Loški, se je pozneje preselil v Škofjo Loko in je tam nadaljeval delo; Blaž je nadaljeval delo pri očetu. Štefan se je leta 1844 priženil v Poljane, Pod Skalo. Štefanova in Janezova žena sta bili sestri, Kisovčevi, hčerki čevljarja iz Poljan. Bratje so ostali povezani med sabo in si tudi pozneje pomagali ob večjih naročilih.Pozneje so se, kot je to bila navada v podobarskih delavnicah, v delo vključevali tudi Štefanovi otroci. Likovni zgodovinar F. Mesesnel je tako zapisal: "Še preden so otroci pričeli hoditi v šolo, so doma pri očetu dobili prve vtise o kiparstvu in slikarstvu, ki so se ga tako rekoč od rane mladosti učili nezavedno. Pri očetu, ki je moral neprenehoma risati načrte za oltarje, kipe, božje grobe in jaslice, so se otroci prej naučili risati kot pisati."
Kar se izobrazbe tiče, je Štefan obiskoval le ljudsko šolo. Poleg dela v očetovi delavnici je bila vir njegovega znanja in izkušenj tudi praksa pri Janezu Groharju v Železnikih. Štefan je bil odprtega duha in v njihovi hiši se je veliko bralo, otrokom je želel zagotoviti višjo izobrazbo. Najstarejši sin Janez je začel obiskovati gimnazijo v Ljubljani, ampak je izobraževanje zaradi zdravstvenih težav prekinil. Pozneje se je najprej on izpopolnjeval pri očetovem prijatelju slikarju Janezu Wolfu, pozneje še Jurij. Tam sta tudi dobila spodbudo, da bi nadaljevala študij v tujini. Najprej je Janez odpotoval na študij v Benetke. Nekaj let mlajši Jurij se je po obisku svetovne razstave na Dunaju odločil ostati tam in z veliko zavzetostjo mu je uspel vpis na akademijo. Ves čas bivanja v tujini sta oba pomagala očetu, bodisi s pripravo skic in načrtov bodisi z izdelavo oltarnih slik, križevih potov. Tudi preostali trije sinovi so bili likovno nadarjeni, vendar ne toliko trdni in vztrajni, da bi v slikarstvu naredili kaj več. Starši in otroci so bili med sabo precej povezani in so si v času odsotnosti od doma izmenjali veliko pisem. Del te korespondence je povzela naša sokrajanka Maruša Gantar Košir v knjigi Dom slikarjev Šubic – pisma pripovedujejo.
Podobarstvo je v slovenskih deželah močno zaživelo sredi 19. stoletja, ko so po koncu baroka in zatonu znanih delavnic, kot je bila Layerjeva v Kranju, za opremo podeželskih cerkva po zgledu baročnih začele skrbeti številne družinske podobarske in slikarske delavnice, nastale na Gorenjskem, predvsem na območju med Škofjo Loko, Cerknim in Idrijo. Družina Šubic je bila ena izmed najstarejših in najštevilnejših. Podobarska delavnica Štefana Šubica je z izdelki poleg cerkva na Poljanskem oskrbovala tudi cerkve na Notranjskem, Dolenjskem in Štajerskem. Dve veliki sliki je škof Ignacij Mrak, poljanski rojak, odnesel v Ameriko, kjer je deloval kot sodelavec škofa Barage. Največ izdelkov delavnice je bilo v stari poljanski cerkvi, vendar jih je bilo med vojno veliko uničenih.
Posebnost podobarske delavnice Štefana Šubica je v tem, da se je v njej zgodila izjemna preobrazba podeželskih umetnikov, obrtnikov v akademsko izobražene slikarje, ki so v svojem času bili prepoznani (vendar ne sprejeti!) kot prinašalci novih pogledov na likovno ustvarjanje.
Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar bo konec leta in v drugi polovici januarja prihodnje leto pripravilo nekaj dogodkov v spomin na delovanje podobarske delavnice Štefana Šubica: od predavanj poznavalcev časa, v katerem je delavnica delovala, razstav likovnih in fotografskih razstav del Štefanove delavnice do predstavitve postopka restavriranja izdelkov in branja dela korespondence družine Štefana Šubica. Dogodke pripravljamo v sodelovanju s strokovnjaki s področja umetnostne zgodovine Loškega muzeja, Narodne galerije in domačih poznavalcev dela Štefana Šubica ter Šubičevo hišo oziroma Zavodom Poljanska dolina. Dogodki bodo potekali v Štefanovi/Šubičevi hiši in Kulturnem domu v Poljanah.

Goran Šušnjar