Devetdeset let Ivane Justin

V osnovno šolo je hodila v Lučine, ker je bila bližje kot tista v Črnem Vrhu. Naredila je pet razredov, več jih zaradi prekinitve šolanja med vojno ni mogla. Iz časov druge svetovne vojne, ki se je začela, ko je bila šestletna deklica, se spominja občutkov strahu, saj zvečer pri hiši nikoli niso vedeli, od kod bo kdo prišel in kaj bo zahteval. Oče je bil primoran vstopiti med domobrance v Črnem Vrhu, saj bi jih v nasprotnem primeru Nemci izselili. Ob koncu vojne je bil med umikom na Koroško najverjetneje ubit med spopadi s partizani v Podljubelju, kjer so ga sotrpini nazadnje videli.

Mama, ki je bila bolehna, je ostala sama z otroki, starejši so si že služili svoj kruh po okoliških kmetijah in po svojih močeh pomagali na domači kmetiji. Tudi brata, ki je bil od Ivanke kar nekaj let starejši, je vojna močno prizadela, saj je bil nekaj časa zaprt v taborišču Dachau. Iz otroštva ima tudi lep spomin, na birmo, ki jo je prejela v ljubljanski stolnici, do tja se je iz Črnega Vrha skupaj z vrstniki peljala na vozu s konjsko vprego, še vedno se spominja tudi voznika. Po končani osnovni šoli se je odselila k starejšima zakoncema brez otrok, da jima je pomagala na kmetiji in pri hišnih opravilih ter s tem tudi nekaj zaslužila. Pri starosti 22 let se je leta 1957 poročila z Jožetom Justinom iz Bukovega Vrha, civilna poroka je potekala v Polhovem Gradcu, cerkvena prav tako, saj takrat v Črnem Vrhu ni bilo župnika. Svatbo so pripravili na moževem domu. Posvetila se je kmečkemu delu, ki ga ni nikoli manjkalo, skupaj z možem sta uspešno vodila domačo kmetijo. Ukvarjala sta se z živinorejo ter pridelavo mleka, pridelkov in lesa. Rodila sta se jima dva otroka, sin Lojze in hči Majda. Ivanka je rada kuhala, tako za družinske člane kot za delavce, ki so pomagali na kmetiji, ter za zidarje med gradnjo novega hleva in stanovanjske hiše. Še posebno rada je pekla potice in drugo pecivo. Že 42 let je vdova, saj je mož zbolel in umrl. V težkih časih ji je veliko pomagala vera, redno je hodila k maši v Poljane, v zadnjih letih gre, kadar se dobro počuti, peljejo jo domači; če pa ostane doma, mašo gleda po televiziji. Pred leti je z upokojenci hodila na izlete po Sloveniji. Za to v mlajših letih ni bilo časa, saj je bilo preveč dela na kmetiji. Do poškodbe roke nedolgo nazaj je klekljala. Še vedno je pri vsakodnevnih opravilih v večji meri samostojna, občasno si tudi kaj skuha, sicer pa zanjo skrbi sinova družina. Na vprašanje, kako doseči devetdeseti rojstni dan in ohraniti takšno vitalnost, odgovori, da tako pač pride, zagotovo pa pomagajo doma pridelana naravna hrana ter dobra volja in skrb za dobre odnose s soljudmi. Veliko je tudi delala in prehodila peš po opravkih v dolino, ki je s Kosmačarjeve kmetije pod Pasjo Ravnijo za pešačenje precej oddaljena.

Na predvečer rojstnega dne so ji domači in sosedje pred domačo hišo postavili mlaj – brezo z napisom ter pripravili manjšo pogostitev, glasba pa ni igrala iz spoštovanja do nedavno preminule Ivanine hčerke Majde. Čez dober teden je deveto desetletje proslavila z zbranimi najožjimi domačimi, drugimi sorodniki in sosedi v gostilni Blegoš v Javorjah. Vnuki so ji zapeli nekaj pesmi, manjkala pa ni niti rojstnodnevna torta, kakršna se za tako priložnost spodobi. Ob visoki življenjski obletnici si želi, da bi le bila zdrava in bi še lahko skrbela sama zase, kot je doslej.

Jure Ferlan