Martini Jelovčan priznanje Matevža Haceta

Med gasilce se je vpisala že leta 1977 v rodnih Lučinah, do danes pa je kot ena od dveh prejemnikov priznanj na Škofjeloškem s svojim delovanjem na društveni, medobčinski, regijski in državni ravni pustila velik pečat. Prizna, da ni nikoli delala zaradi priznanj, a da je vseskozi imela podporo tako v družini kot med gasilci. 

Kaj vam pomeni prejem tako visokega priznanja?
Priznanje mi veliko pomeni, gasilstvo je moj (naš) način življenja. Vsi v družini smo prostovoljni gasilci. Priznam, da je bilo veliko odrekanja, prilagajanja, odsotnosti od doma. Bilo pa je tudi izjemno veliko dogodkov, na katere me vežejo nepozabni spomini. Nagrade si ne lastim, ampak je tu vključeno delo številnih srčnih gasilk in gasilcev, s katerimi smo naloge iz programa lahko uspešno udejanjili.

Kako to, da ste se zapisali gasilstvu?
Prihajam iz 12-članske družine, kjer smo bili vsi, razen mame, gasilci. Torej je bila prostovoljna pomoč, krepitev tradicionalnih, pozitivnih vrednot, druženje, pripadnost kraju in društvu le logično nadaljevanje poti h gasilcem. Starša sta bila ravno prav odločna, da sta vse otroke pri tem podpirala, in občasno negodovanje (če ti kaj ni bilo všeč oz. bi rad šel kam drugam) je mami zaključila z besedami: »Kar si obljubil, izpolni.« Tako smo bili redno na vajah, tekmovanjih in drugih aktivnostih društva.
V Lučinah je bilo gasilsko društvo zelo aktivno. Potrebovali so mladinko za tekmovalno ekipo, pa sem se priključila. Zanimalo me je še veliko več kot le tekmovanja. Ko sem leta 1980 ob izjemnih gasilskih predavateljih dosegla čin nižje gasilske častnice, se mi je odprl svet. Gasilska organizacija nudi širok nabor različnih dejavnosti in v njej lahko svoje mesto najdejo mladi, člani in članice, starejši gasilci in gasilke. Aktivnosti so lahko operativne, preventivne ali organizacijske. Vseskozi je bilo moje najmočnejše področje organizacija gasilstva in delo z ljudmi. Največ sem delala na področju delovanja članic in mladine. Na moje delovanje v organih Gasilske zveze (GZ) Škofja Loka, regije in Gasilske zveze Slovenije (GZS) so vplivali tudi takratni vodilni gasilski funkcionarji (nekateri, žal, že pokojni), ki so me pri začetniškem delu (članice) spodbujali, mi pomagali, me usmerjali ... Leta 2013 sem pridobila čin visoke gasilske častnice. 

Opravili ste več specialnosti, pet let ste bili predsednica, več mandatov pa članica nadzornega odbora Gasilske zveze Škofja Loka … Kako bi ocenili njen razvoj v tem času?
GZ Škofja Loka je ena večjih na Gorenjskem, pa tudi v širšem slovenskem prostoru. Povezuje 26 društev v štirih občinah. V tem času se je povečalo število članov, posodobilo in nabavilo veliko opreme, izboljšala se je raven strokovnega usposabljanja, kar narekujejo pogoste naravne nesreče. Lokalne skupnosti več finančnih sredstev namenijo za operativno delovanje in opremljenost gasilskih enot. Gasilska organizacija bo naprej tako razvojno naravnana, uspešna, prepoznavna, kolikor bomo gasilci, ki smo vanjo vključeni, pripravljeni vložiti svojega znanja, dela, truda, prostega časa in energije. 

Bili ste tudi predsednica Mladinskega sveta Gasilske zveze Slovenije (GZS) ... So se uresničili vsi vaši zadani cilji?
Vsi cilji se niso uresničili. Prevzeti mladino na državnem nivoju je bil eden mojih najzahtevnejših projektov. V letu 2011 sem sodelovala pri organizaciji mladinske gasilske olimpijade v Kočevju, ki je gostila več kot 600 mladih iz 25 držav. Vsako leto smo v Mladinskem svetu pripravili tekmovanja oz. srečanja na državnem oz. meddržavnem nivoju, ki se organizirajo še sedaj: kviz, orientacija, srečanje slovenske in hrvaške mladine, srečanje društev Mladi gasilec (ki se je pred leti ukinilo) ... Mladi se radi primerjajo z drugimi, zato so bila tovrstna tekmovanja in druženja zelo dobrodošla. Poleg tekmovanja smo vedno organizirali še spremljajoče dejavnosti v sodelovanju z drugimi organizacijami, policijo, vojsko, oglede športnih, kulturnih, turističnih znamenitosti ... Spodbujali smo organizacijo letovanj in taborjenj, tudi finančno. Posodobili smo Priročnik o delovanju mladih v gasilski organizaciji. Menim, da so več kot 150-letna tradicija gasilstva na Slovenskem in pozitivne vrednote gasilstva zadosten razlog, da se mora gasilska organizacija obdržati tudi naprej. Nujno je treba še naprej z dobrimi programi zaposliti mlade. Še bolje je, ko mladi predlagajo svoje ideje in program soustvarjajo. Čez nekaj let bodo prevzeli vodilna mesta, zato je naša naloga, da jih v tem duhu tudi vzgajamo. 

Kot predsednica Sveta članic GZS ste se močno trudili za povezovanje in prepoznavnost gasilk v širšem slovenskem prostoru. Ste enakovredne svojim gasilskim tovarišem?
Naš cilj je bil, da ima vsaka zveza in vsako društvo komisijo za članice, ki pripravi program dela in ga izpelje. Na Gorenjskem je bil cilj dokaj hitro realiziran. Težje je bilo v širšem slovenskem prostoru, kjer pa smo začeli izvajati redne letne strokovne posvete za predsednice komisij gasilskih zvez, da so dobile praktične in teoretične izkušnje, ki so jih potem prenesle med svoje gasilke. Približali smo se lokalnemu okolju in izvajali predavanja in delavnice po vseh gasilskih regijah, ki jih je v Sloveniji 17. Ker sem imela doma vseskozi dovolj podpore, smo po Sloveniji potovali družinsko. Med vožnjo smo v avtu brali, se učili poštevanko … Med mojim predavanjem ali delavnico je mož poskrbel za otroke. Ogledali so si gasilske domove in druge znamenitosti krajev. 
Zelo uspešna so srečanja članic gorenjske regije, ki se organizirajo vse od leta 1986 (razen v koronskem času). Namen je povečati število članic, njihovo aktivnost in prepoznavnost. Trudimo se, da bi bile članice enakovredne članom. Trenutno so v Upravnem odboru GZS tri članice. Na Gorenjskem imamo dve predsednici gasilskih zvez, več je predsednic društev. Da bi članice prevzele mesto v vrhu gasilske organizacije, pa trenutno še niso prave razmere.

V gasilstvu vse temelji na prostovoljstvu. Katere so še vrednote, ki jih razvijate in gojite tudi sami?
Delo z ljudmi mora temeljiti na krepitvi pristnih medsebojnih odnosov. To mi je bila vedno prva vrednota. Med gasilci morajo vladati spoštovanje, zaupanje, srčnost, pogum, disciplina, tovarištvo, humanost, predanost, strokovnost, želja narediti nekaj dobrega za druge, skratka, upoštevati je treba Kodeks etike slovenskega prostovoljnega gasilstva.

Kako gasilstvo bogati vaše življenje (kljub odgovorni službi in številnim odrekanjem)?
Ponosna sem, da sem lahko članica te humane organizacije, ki ji pripadam z dušo in srcem. Vesela sem, da lahko znanje in izkušnje prenašam na številnih predavanjih ali delavnicah, bodisi za mladino, članice in člane po Sloveniji. Nekateri mi pravijo, da sem nezavedno vplivala nanje, in so danes ponosni gasilci in gasilke v svojem okolju.

Damjana Peternelj