Mladost življenja v Poljanski dolini

Vsakič, ko se vračam domov, tam nekje na Visokem začutim posebno hvaležnost za to dolino in mladost, ki živi v njej. Tudi domačnosti in občudovanja ne manjka. Zares, kakšna lepota in mladost sijeta iz naše okolice. Življenje se najbolj začuti v naravnih danostih, ki jih imamo, v izpopolnjevanju na področju kulturne dediščine, gasilstva, glasbe, športa, prostovoljstva … V večino teh področij so vključeni mladi in otroci. Kakšno veselje je to! Da smo tako mladostni, radoživi in aktivni, da v naših mladih še vre ljubezen do narave, domovine, do ustvarjanja dobrega in lepega, do vsega pristnega, da so se še pripravljeni boriti za našo domačo besedo, običaje, vero.

Vsakdo si poišče svoje mesto, kjer bo pustil pečat ali sled za domači kraj. Svoje mesto sem našla v skavtskih vrstah. Tam je narava učiteljica in učilnica, domovina in njena dediščina bogata zakladnica in nebesa cilj, za katerega se trudimo. Kaj je lepšega kot združiti te vrednote s kraji, v katerih živimo? Skavtstvo vedno išče v naravi, delu in igri nekaj več. Kot iskalci zlata, ki pridno kopljejo neraziskana področja in upajo na uspeh, iščemo, kje so še nove priložnosti, s katerimi bi obogatili naše otroke, jim omogočili najdragocenejše izkušnje, jih učili za življenje in jim ponudili tudi kar se da najboljše zglede, po katerih bi zrasli v dobre ljudi, državljane in kristjane. Vse to se da in je lepo, ker obdarujemo drug drugega z nasmehi hvaležnosti, z nesebičnimi dobrimi deli in pomočjo, z navdušenjem najmlajših nad vsako novo veščino, ki se je naučijo, in na koncu z občutkom zadovoljstva, ko vemo, da smo mnogim podarili kakovostno preživet prosti čas. Danes že kot žena in mamica opazujem sadove svojega mladinskega udejstvovanja. Čutim pristno veselje za vse mlade, ki so mi bili zaupani še kot otroci, pa jih zdaj gledam, kako že kot mladi odrasli vodijo oratorij za številne otroke, nadaljujejo skavtsko poslanstvo ali na kakšne druge načine bogatijo dogajanje v domačem kraju. Zavem se, kako pomembno je, da že od malega v svoje varovance vcepimo kal ljubezni do naše lepe doline in domačih ljudi. Verjamem v trud za dobre vrednote, čeprav so časi zahtevni. Verjamem, da bo naša dolina še dolgo ohranila svojo mladost in lepoto, in verjamem, da bodo vsi naši prihodnji rodovi občutili enako hvaležnost, kot jo občutimo danes odrasli, ko se pripeljemo iz »zunanjosti« v naš dom.

Marija Cankar