Najlepše je, ko se jeseni spet srečamo prijatelji Jelenc

Kdaj in kako se je začela vaša planinska zgodba?
Leta 1973 sem postal član Planinskega društva (PD) Žiri in istega leta poleg ostalih vrhov osvojil tudi Triglav. Planinka je bila tudi moja mačeha, prav tako članica PD Žiri. Za pohodništvo nas je že kot osnovnošolce navdušil tudi učitelj likovne vzgoje v Osnovni šoli Ivana Tavčarja Tone Logonder, sicer pobudnik ustanovitve PD Gorenja vas v letu 1974. Tega leta sem odšel v vojsko in se dve leti kasneje iz Žirov prepisal v Gorenjo vas. 

Leta 1987 je društvo organiziralo tečaj za gorske stražarje, danes varuhe narave, ki ste se ga udeležili tudi vi.
Takrat nas je kar nekaj članov opravilo tečaj in tako smo skrbeli za varstvo narave, čistočo poti v hribih ter ozaveščali ljudi o zaščitenih rastlinah. Kasneje sem bil tudi načelnik odseka gorskih stražarjev. 

V zborniku, ki ga je društvo izdalo ob 40-letnici delovanja, sem našla zanimiv zapis o markacijskem odseku, kjer je med drugim zapisano: »Markiranje so si razdelili tako, da je Marko naredil belo piko, Franci pa rdeč krog, ker je bil 'od foha'. Drago je pred njima pripravljal površino za barvanje.« Kakšne spomine imate na to obdobje?
Skupaj s Francijem Tavčarjem in Markom Miklavčičem smo opravili prvo markiranje poti. Knafeljčeve oznake smo naredili na poteh na Blegoš in njegovi okolici: Hotavlje–Čabrače–Blegoš, Volaka–Ogradi–Blegoš in Leskovica–Robidnica–Gorenji Novaki–Tuškov grič. Vsi smo bili markacisti samouki, a nam je bilo to delo v veselje. V letu 1994 so se izšolali prvi markacisti.

Leta 1982 ste bili eden izmed devetih članov društva, ki so opravili izobraževanje za planinskega vodnika. Petintrideset let kasneje, leta 2017, sta bila skupaj s Francijem Fortuno sprejeta med častne vodnike. Morda veste, koliko ur vodenj ste opravili v vseh teh letih in kje vse ste bili?
Točne evidence opravljenih prostovoljnih vodniških ur nisem vodil. Povprečno smo organizirali od 18 do 20 pohodov letno in smo si jih vodniki razdelili. Enkrat si bil vodnik in si imel pomočnike, drugič smo si vloge zamenjali. Najtežje je bilo takrat, ko smo bili v društvu zgolj trije aktivni vodniki. Sicer pa smo v večini obiskovali hribe po vsej državi in nekaj tudi zunaj nje: Klek, Obir, Velebit, Kamniti lovec ... Nekateri pohodi so bili tudi večdnevni. 

Vam je kakšno vodenje še posebej ostalo v spominu?
Eno izmed bolj stresnih vodenj je bil pohod na Kanin. Nanj smo se povzpeli v juniju, ko ni bilo več toliko snega, a ne glede na vse bi takrat lahko ostali brez starejše planinke. Zgodilo se je med počitkom, ko je planinka premikala nahrbtnik in bi ob tem skoraj omahnila v prepad. Na vrh Kanina je pot nadaljevalo le nekaj pohodnikov. Drugi so se, vključno z gospo, vrnili v dolino.

Ste vodili samo odrasle skupine ali kdaj tudi otroke?
Če sem le imel čas, sem se rad pridružil kot vodnik pomočnik učiteljicam, ko same še niso imele licence in so šolske skupine peljale na pohode.

Ste katere pohode oziroma vodenja ponavljali?
Vsakoletno smo člane peljali na zimski pohod na Stol, Porezen in Snežnik. To so bili spominski pohodi. A smo vodniki vedno poskrbeli, da smo vrh dosegli po drugi poti.

Danes ste kot vodnik aktivni tudi v upokojenski sekciji Društva upokojencev za Poljansko dolino.
Zdaj kot planinski vodnik v društvu sodelujem le še pri izvedbi lažjih tur. Sem pa bolj aktiven v DU za Poljansko dolino. Skrbim za strokovno pomoč pri organizaciji in izvedbi pohodov. S poverjenico za pohodništvo pripravimo seznam izletov ter opravimo ogledne ture za izbrane poti. Na pohodih je običajno tudi do sto udeležencev, zato je prisotnost planinskih vodnikov še kako potrebna.

Kar nekaj izzivov vam je prineslo vodenje društva, ki ste ga prevzeli leta 1991. 
V tem času smo začeli gradnjo vetrolova in nadstreška ob zavetišču na Jelencih. Zaradi gradnje vodovoda je bilo treba prestaviti stranišče in korito za vodo na drugo stran zavetišča. Opravljenih je bilo veliko prostovoljnih delovnih ur. 

Drugi dveletni mandat se je zgodil v letih 2009–2011, ko je društvo praznovalo tudi 35 let delovanja. 
Leta 2010 smo zaznamovali 35 let društva in v februarju končno postali lastniki parcele na Jelencih, saj je bila vpisana v zemljiško knjigo. Zaključila so se dolgotrajna prizadevanja vodstva društva za odkup parcele na Jelencih.

Zadnja leta vas poznamo kot neutrudnega gospodarja zavetišča na Jelencih. Kaj vse so vaše zadolžitve?
Skrbim za nabavo pijače in ostalih prehrambnih izdelkov, ki so potrebni za nemoteno delovanje zavetišča na Jelencih. Pri takih članih društva ni težko biti gospodar! Ko je na sporedu delovna akcija za pripravo drv, pošljem približno dvajset sporočil in vem, da bo takrat na Jelencih od dvajset do trideset ljudi. Veliko časa mi vzame tudi organizacija dežurstev na Jelencih ter obračun iztržka tako v zimskem kot tudi v poletnem času. Poleti poskrbim za ureditev okolice zavetišča in da v dolino odnesemo odpadke. Vsako leto na Jelencih poteka planinski tabor za otroke, ki obiskujejo planinski krožek v Gorenji vasi in Poljanah. Takrat je treba poskrbeti, da otroci pridejo v tople prostore in se pogrejejo s čajem. Če je treba, na Jelence pridem tudi med tednom.

Opravljanje dežurstva na Jelencih vam tudi ni tuje, kajne?
Seveda, dežural sem velikokrat! Pred leti, ko so bili najini otroci še mlajši, smo dežurali družinsko. Najlepše je bilo, kadar je zapadlo veliko snega. Takrat so bile zime bolj bogate s snežno odejo kot danes. Otroci so vedno uživali v zimskih radostih. Zdaj že dobrih deset let kot gospodar skupaj z ženo Vanjo odpreva sezono dežurstev. Prvo dežurstvo v sezoni je vedno nekoliko zahtevnejše, saj je treba v koči še marsikaj postoriti za nemoteno delovanje. Najlepše je, ko se jeseni spet srečamo prijatelji Jelenc! Naše zavetišče je med planinci izjemno priljubljeno in veliko obiskovalcev pravi, da ima ta hiša dušo, za kar smo zaslužni prostovoljci, ki dežuramo.

Kaj vam pomeni spominska plaketa Planinske zveze Slovenije?
Je potrditev za moje preteklo, uspešno delo, ki je sprejeto in spoštovano tudi v širši okolici. Odločitve, da sem postal član planinskega društva in bil močno vpet v njegovo delovanje, ne obžalujem. Vesel sem, da sem za to dejavnost navdušil tudi svojo družino. Zdaj se mi na izletih pridružijo tudi vnuki.

Kaj si želite za društvo, katerega član ste že skoraj pol stoletja?
Želim si, da bi društvo uspešno delovalo tudi v prihodnje, da nam bi uspelo vzgojiti čim več mladih planincev ter medse privabiti nove člane.

Lidija Razložnik Čeferin