Oder imam resnično rad

19.3.2026

Lenart Šifrar je že več kot dve desetletji nepogrešljiv ustvarjalec na področju ljubiteljskega gledališča in dolgoletni režiser v Kulturno-umetniškem društvu Sovodenj. Za dolgoletno umetniško ustvarjanje mu je Javni sklad za kulturne dejavnosti podelil Linhartovo listino.

S svojim umetniškim prispevkom je pomembno zaznamoval kulturno življenje kraja in širše okolice. Pod njegovim vodstvom se je gledališka dejavnost na Sovodnju razvila v prepoznaven in kakovosten del ljubiteljske kulture. Za dolgoletno umetniško ustvarjanje mu je Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD) podelil Linhartovo listino, katere uradna podelitev bo septembra v Postojni, ko bo potekalo tudi državno Linhartovo srečanje.

Kakšni so bili vaši igralski začetki?
Na Sovodnju se otroci prvič srečamo z odrom že v podružnični šoli. Večina kar v prvem razredu. Tako sem tudi jaz, z veseljem, odigral svojo prvo vlogo – psička Pikija v predstavi Cinca Marinca. A moja prava pot v ljubiteljski kulturi se je začela, ko sem se kot 15-letnik leta 1998 pridružil Kultno-umetniškemu društvu (KUD) Sovodenj, kjer sem aktiven še zdaj.

Od kod želja po igranju in nastopanju? Je kdo od vaših najbližjih tudi (bil) ljubiteljski igralec?
Težko rečem, da me je kdo navdušil. Vedno sem rad nastopal in se pretvarjal, da sem nekdo drug. Nekateri pravijo, da sem to podedoval po dedku, ki je bil navdušen ljubiteljski igralec. Nihče od mojih najbližjih pa ni kazal velikega veselja za odrske deske. Nekaj navdušenja sicer kaže mlajša hči, a je še prezgodaj, da bi lahko rekli, da bo šla po očetovih stopinjah.

Začeli ste kot igralec, nadaljevali kot avtor in režiser …
Drži, začel sem kot igralec, saj imam oder resnično rad. Vse se je spremenilo leta 2006, ko sva s kolegom Juretom Moretom po popolnem naključju pristala na mednarodnih gledaliških delavnicah na Mali Loki blizu Trebnjega. Tam sva spoznala, kako večplastno je lahko gledališče. Na Sovodnju sva izvedla pravo malo gledališko revolucijo. Že naslednje leto smo na oder postavili prvo avtorsko predstavo Štala na odru, kjer sem se prvič preizkusili v vlogi režiserja. Od takrat dalje je nastalo že 31 avtorskih predstav v okviru takrat nastalega Neč bat teatra.

Koliko od teh ima vaš podpis?
Pod 25 od teh sem se podpisal kot (so)režiser in (so)avtor, pri vseh 31 pa sem sodeloval z idejami. Pod mojim vodstvom je nastalo še vsaj 10 krajših skečev za različne prireditve. V času epidemije covida-19, ko so bile dvorane zaprte, smo se na Sovodnju preizkusili tudi v filmu. Tako sem napisal scenarij in režiral vse tri dele Miklavža, ki imajo skupaj že več kot milijon ogledov na YouTubu. Enako je bilo pri mini serijah Škrat Zlobko ter Čarobna vas, ki pa se je žal zataknila v postprodukciji.

Katera od omenjenih vlog vam je najbolj pisana na kožo in zakaj?
Vsaka ima svoje čare. Kot gledališki igralec za čas predstave postaneš mala zvezda, ki jo gleda celotna dvorana. Težko je opisati vse pozitivne občutke, ko kot scenarist ali avtor prvič vidiš svoj izdelek na odru ali v video obliki. Trenutno se v vlogi režiserja počutim najbolj domače. Največja nagrada je opazovati občinstvo, ki se odzove na domislice, ki si jih skupaj z igralsko ekipo pilil skozi celotno nastajanje predstave. 

Tuje vam niso niti druge zadolžitve v društvu. 
Res je, med letoma 1999 in 2007 sem bil tajnik, od 2007 do 2015 predsednik društva, od 2015 pa vse do leta 2023 umetniški vodja. Trenutno sem zgolj član in režiser ene izmed predstav. (smeh)

Ste ves čas svojega ustvarjanja aktivni le v domačem kulturnem društvu ali ste se preizkusili še kje drugje?
Kar 95 odstotkov svojega časa sem namenil KUD Sovodenj. Bilo je tudi nekaj »izletov« drugam, a je od tega že dolgo. Eno sezono sem igral pri DU Sovodenj.

Preteklo leto ste krajšo predstavo pripravili tudi za gasilce, med katerimi ste tudi sami.
Kot avtor, režiser in igralec sem sodeloval pri krajši predstavi, namenjeni za gasilske slovesnosti: 30-letnico GPO Gorenja vas - Poljane, 70-letnico GZ Škofja Loka ter slavnostno podelitev listin o napredovanjih v čine. Skupaj z igralci vseh sedmih gasilskih društev občine Gorenja vas - Poljane smo ustvarili sosledje več skečev.

Posebno pomemben je vaš prispevek k vpeljavi načina ustvarjanja t. i. commedie dell'arte (komedije v improviziranem načinu), ki ste jo izvirno prilagodili lokalnemu okolju in zaradi česar je Sovodenj postal prepoznaven po vsej Sloveniji ter je sinonim za inovativno gledališko ustvarjanje.
Neč bat teater je res unikum na področju ljubiteljskega gledališča v Sloveniji. Naše predstave nastanejo s povezanimi skeči, ki jih igralci s pomočjo režiserjev sestavijo sami. Tekst, ki nastane, ni klasično dramsko besedilo, ampak opis v alinejah, ki nam povedo, kaj se mora zgoditi na odru. Tovrsten pristop igralcem omogoča, da se lažje znajdejo v vlogi, saj jim ni treba skrbeti, da bi pozabili besedilo. Sam temu pravim sovodenjska commedia dell'arte.

Je Linhartova listina prvo priznanje, ki ste ga prejeli? Kaj vam pomeni?
Da, Linhartovo priznanje je prvo resno priznanje, ki sem ga kot posameznik prejel s področja ljubiteljske kulture. Pomembna sta dva vidika listine. Prvi je, da je naše gledališče, ki je nekoliko posebno, prejelo priznanje JSKD na ravni države. To je tako zame kot za Neč bat teater potrditev, da delamo nekaj dobrega. Drugi pa, da so trenutni člani društva prepoznali moj trud in me kot prvega v društvu predlagali za Linhartovo listino. Seveda sam takšnega priznanja ne bi mogel prejeti. Delo, ki ga opravljamo v ljubiteljskem gledališču, je vedno timsko in imel sem srečo, da sem vsa ta leta delal z izjemno talentiranimi ljudmi, ki so se vsi po vrsti zavedali, da lahko le kot skupina naredimo veliko.

Nagrajene so bile tudi predstave, ki se jih režirali?
Nagrajenih je bilo šest predstav, ki sem jih režiral: Rešujemo svet (2008), Predvolilna mineštra (2012), Radio Mars (2014), Vaška scena (2016), Limona virus (2022) in Vaška mafija (2025). Največ mi pomeni lanskoletna uvrstitev predstave Vaška mafija na državno Linhartovo srečanje, saj se tja praviloma uvrstijo predstave s profesionalnimi režiserji iz krajev, ki imajo precej večji nabor kakovostnih igralcev.

Februarja je bila na Sovodnju premiera avtorske predstave Zakleti traktor, ki jo režirata skupaj z Ambrožem Trevnom. 
Res je. Gre za hudomušno legendo o ljubezni, pohlepu in traktorju. Več pa za tiste, ki si predstave še niso ogledali, ne smem izdati; 26. aprila bo ponovno na ogled na Sovodnju.

Kakšni so vaši igralski načrti za prihodnost?
Leto 2027 bo posebno: KUD Sovodenj praznuje 80 let, Neč bat teater 20 let delovanja, januarja pa bomo izpeljali še 20. Rock 'n nov lit. Vsekakor se pričakuje, da bom sodeloval pri vseh treh projektih. Osebno si želim zgolj potešiti željo po kreativnosti in ustvarjanju, ki me že od mladih nog žene v tovrstne projekte.

Lidija Razložnik Čeferin