Pesem združuje ljudi

Pesem združuje ljudi. V pesmi se najdejo prijatelji in sovražna beseda utihne. Mnogo skupnega ima Šentjernejski oktet z našimi kraji. Skupni sta nam dobra volja in ljubezen do domače pesmi. Podobno misleči ljudje pa se radi družijo. In morda je ravno to člane Šentjernejskega okteta prepričalo, da se že trideset let vsako leto vračajo k nam in preživijo nekaj smučarskih dni v okolici Starega vrha.

Šentjernejski oktet neprekinjeno deluje že več kot šestdeset let in prav tako kot domači Javorski pevci se trudijo ohranjati pristno domače zborovsko petje, ki se sliši vedno bolj poredko. Pomlajena zasedba Šentjernejskega okteta pa nič manj rada ne obišče naših krajev in seveda se jim pridružijo tudi starejši pevci in njihove žene. Tak pevsko-smučarski konec tedna običajno pripravijo v zadnjih januarskih dneh, ko se iz Šentjerneja pripeljejo najprej v našo lepo srednjeveško Škofjo Loko, kjer imajo prvi postanek. Na Novem svetu jih že pričakajo domačini iz doline, »Amerikanci« – kot se je izrazil Darinko Makovec, predsednik okteta. Že ta krajši postanek izkoristijo in zapojo. Nadaljujejo pot proti Staremu vrhu, kjer se v Zaprevalu nastanijo na turistični kmetiji Žgajnar, tu jih z uvodnim aperitivom pričaka gospodinja Jana. Seveda se takoj oglasi tudi pesem. Mlajši člani gredo smučat, starejši pa se peš odpravijo k Janiju v Javorje v vaško gostilno Blegoš, kjer se ob večerji in pesmi dan zaključi. Janez Šturm jih je večkrat povabil na pohode, ki jih pripravlja, in dvakrat so se pohoda udeležili ter ga lepo popestrili s pesmijo. V prejšnjih letih so nekajkrat obiskali Blegoš in tako spoznali tudi prijazne domačine na kmetiji pri Andrejonu. Z njimi se je skozi leta spletlo že pravo prijateljstvo. »Z Andrejonovimi smo postali že pravi prijatelji. Peli smo na hčerini poroki, gospodarju Marku smo peli ob njegovi petdesetletnici. Pa tudi ob slovesu na očetovem pogrebu. Sedaj smo prijatelji že s pol doline, ali bolje rečeno poznamo že skoraj vse kraje pod Starim vrhom,« pove Darinko Makovec in doda: »Radi prihajamo v vaše lepe kraje, saj smo tu vedno dobro sprejeti. Smučali pa bomo tudi, če ne bo snega.« Domačini so gostov, ki prinašajo dobro voljo in pesem, vedno veseli. Naj tako prijateljstvo še dolgo traja.

Ob enem od takšnih obiskov je nastala tale hudomušna pesmica, katere avtor je Andrejonov Marko Vodnik:

Šentjernejci
Ker na Dolenjskem ni snega ali pa ga je premalo,
kdor smučat hoče, če že zna, poišče kraj, kjer bi se dalo.
Smučat zdravo je, to vemo, pa naj stane, kokar če,
to še spijemo pa gremo, na vrhu v koči sliši se.
Tudi pevci iz okteta, okteta šentjernejskega,
so si zaželeli smuke, na pobočju vrha starega.
Da bi glasove si spočili in nabrali si moči,
so, ne boste mi verjeli, s sabo vzeli tud smuči.
Pri Žgajnarju so si najeli hišo na robu proge smučarske,
verjamem, da so hoteli smučat, a kaj, ko čas dopušča ne,
saj številni njihovi nastopi jim poberejo moči,
za šankom vse je tako varno, a nevarne so smuči.
V petek sredi Škofje Loke pojejo na novmu svet,
amerikanci jih častijo, drugo leto pridte spet,
pri Žgajnarju zapojo Jani v starodavni vežici,
saj zapeli bi še kakšno, a kaj ko poslušalcev ni.
Zvečer v gostilni Blegoš ob glažku vina spet pojo,
saj hoteli smo it na nočno, a proga ledena je zelo.
V hišici tam na smučišču še malo karte vržemo,
potlej hitro na počitek, jutri gotovo smučamo.
Ko sonce drugi dan v soboto že pol šihta naredi,
takrat približno prav potiho se prvi Dolenjec prebudi.
Lačen, da mu v želodcu kruli, kot bi pujs pred vrati bil,
medtem ko je hudoklinova jajca pekel, še ostale je zbudil.
Fantje, danes smučanje odpade, k Andrejonu mormo it,
saj nas čaka tam kosilo in par litrov za popit.
Tudi na Blegoš je predaleč, bomo drugo leto šli,
ali pa mogoče kdaj poleti, takrat veliko manj drsi.
Pri Andrejonu polna hiša jih pričaka kot vselej,
začnejo peti pred kosilom, po kosilu pa naprej.
Na nebu že dolgo luna sveti, ko se pesem umiri,
Marija skoz življenje je zadnja, vsi smo srečni se razšli.
Danes je pa slaba proga, so v en glas ugotovili,
v nedeljo tam okrog poldneva, ko so končno se zbudili.
Še kmetijsko oddajo so pogledal, preden je komplet skupina
šla k Andrejon po malo sira in na en kozarec vina.
Še ena pesem in pozdrav, fantje pridite še kdaj,
in odpelje kombi fante v objem Dolenjske tja nazaj.
Na Gorenjskem širijo se govorice, čisto nepreverjene,
da enkrat eden od teh Dolencev eno uro smučal je.

Hermina Jelovčan