Poklon igralski ustvarjalnosti

Skozi pogovor in odlomke iz iger, v katerih je nastopila, so predstavili njeno bogato igralsko ustvarjalnost od začetkov v poljanskem gledališču do nadaljevanja na Loškem odru. O tem, kako je potekalo sodelovanje z njo in kakšno sled je pustila s svojim gledališkim ustvarjanjem, so na prireditvi spregovorili Ludvik Kaluža, Matija Milčinski, Matej Čujovič, Bojan Trampuš, Andrej Šubic in Blaž Vehar, ki je pogovor tudi vodil.

Juša Berce je nastopila v vseh pomembnejših poljanskih igrah, na Loškem odru se je zvrstilo več kot trideset njenih vlog, poleg tega je čas posvečala tudi delu z otroško gledališko skupino. Za svoje ustvarjalno delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugim Severjevo nagrado za življenjsko delo leta 2006, Linhartovo listino leta 2012 in naziv najboljša komedijantka leta 2013. »Čeprav se je po šolanju preselila v Škofjo Loko in večino ustvarjalne energije namenila Loškemu odru, nikoli ni prekinila vezi z domačimi Poljanami,« so poudarili v njeni predstavitvi. Tako se je večkrat odzvala povabilu Andreja Šubica, ko je bilo treba na različnih prireditvah odigrati prizore iz Tavčarjevih besedil, leta 2019 je nastopila tudi v njegovi dramatizaciji Visoške kronike.

Gledališka pot Juše Berce se je sicer začela v začetku šestdesetih let, ko je kot Meta nastopila v Cvetju v jeseni, predstavi, pri kateri je kot režiser sodeloval tudi njen oče Franc Trpin. V letih, ki so sledila, je odigrala praktično vse pomembnejše ženske vloge v poljanskih igrah, pozneje pa na Loškem odru blestela v zelo različnih likih – od elegantnih in vzvišenih gospa do radoživih komičnih vlog in globoko tragičnih junakinj. Sama je priznala, da je najbolj uživala v predstavi Arzenik in stare čipke, ki so jo na Loškem odru igrali v sezoni 1993/94 v režiji Marjana Bevka. Obenem je v sodelovanju z Meto Petrač režirala 11 otroških gledaliških iger. »Leta 2022 je praznovala šestdeset let igranja na amaterskih odrskih deskah, kar je izjemen gledališki dosežek.« Ob tem je Juša Berce priznala, da ni nikoli razmišljala, kako bo igrala. »Vedno sem igrala tako, kot sem začutila na podlagi usmeritev režiserja.« Vesela je bila vseh nagrad, ki jih je prejela za svoje gledališko delo, a kot pravi, je zanjo največja nagrada, ko jo kdo ustavi in pohvali njeno igro ter ji pove, da bo zaradi nje spet prišel v gledališče.

Mateja Rant