Polanski misijon nas je priklical v velikem številu

Bil je prvi po 44 letih (prejšnji se je zgodil v letu 1981), zato so bila pričakovanja visoka, polje izzivov pa njim ob bok precej široko.

Dogodki, ki so se nizali od minulega do konca letošnjega novembra, so skušali v svojo družbo priklicati posameznike različnih stanov, starosti in poslanstev. Misijonarji, sestra Grazyna Mech, sicer Poljakinja po rodu, brata kapucina Jožko Smukavec in Luka Modic so Poljance spremljali na vseh podružničnih 'sejmih', ob farnih praznovanjih tekom leta, svoje delo pa z obiski po domovih skorajda udarniško nadaljevali v sklepnem delu novembra. Misijonsko leto je v maju obarval tudi odlično pripravljen Polanski festival. Zaključni program je ponudil širok nabor pričevanj, pogovorov, nagovorov, tako da je vsak udeleženec lahko našel kaj zase. Sproščen klepet brez zadrege z misijonarji, glasbeno-pogovorni večer z Domnom Kljunom, slavilni večer, večer za mlade, večer za rajne, za bolne in starejše, oratorijski dan za družine z delavnico adventnih venčkov, družinska kateheza, 600-glava množica na pogovoru z Martinom Golobom in procesija do stare poljanske cerkve v središču vasi, pogostitve in druženja … Vse to so poudarki zadnjih desetih dni. V času celoletnega misijona so Poljanci zbirali tudi denarno pomoč za kristjane v Siriji. Kar 14 tisoč evrov bo šlo v njihove roke. Misijonsko dogajanje je Poljane nedvomno povezalo. Za to je v veliki meri zaslužna pripravljalna skupina, številni prostovoljci s svojimi rokami, srci in idejami, mnoge župnijske skupine, ki so priskočile na pomoč pri pripravi in izvedbi, ter dobrodelniki, ki so zgodbo finančno podprli. Svoje so skozi celo leto dodali seveda številni udeleženci, ki bodo, upamo, od misijonskih duhovnih sadov živeli še nekaj časa in se veselili novega misijona. Morda tokrat nanj ne bo treba čakati cela štiri desetletja.

Mateja Tušek