Še vedno zgovorna in odločna

Štefka se je rodila v Lanišah, po domače »u Laputnk«. Tik pred drugo svetovno vojno je krajši čas obiskovala pouk v novi šoli na Sovodnju, kjer jo je učila Marija Mastnak. Kasneje, ko je v šolo prišla nemška učiteljica, je Štefka ostajala doma, saj ni razumela ne marala tujega jezika. Po vojni je v t. i. nemški baraki sredi vasi dokončala štiri razrede osnovne šole. Odšla je na trgovski tečaj v Škofjo Loko in stanovala v gradu. V Kovorju in Žabnici je delala v kmetijskih trgovinah. Nekaj časa je bila v Jelovici v Škofji Loki. V opekarni v Sostrem je delala opeko, bila služkinja pri družini v okolici Ljubljane in opravljala še druge zaposlitve. Ob prihodu domov je delo našla v obrtnem čevljarstvu Sovodenj, kasneje v eni od vaških gostiln in nazadnje v šoli, najprej na podružnici in nato na matični v Gorenji vasi. Dokler je na podružnici pripravljala samo malice za učence, je tudi pospravljala in čistila.

»Takrat je bila preprosta kuhinja v kleti. O, pa kako sem včasih ribala tisti pod v učilnicah in hodnikih! Iz drvarnice sem v košu nosila drva za zelene Lutzove peči!« se spominja dela, ki se je razvleklo kar čez celi dan. Bila je zelo stroga kuharica in tudi še tako izbirčni učenci so vse pojedli. No ja, včasih je kdo s kuhanega mleka sprijeti klobuček smetane dal tudi v žep, da je oddal prazno skodelico! V vsem tistem času je Štefka stanovala v podružnični šoli. Po enaintridesetih letih delovne dobe se je odselila na zapuščeno in zadolženo domačo kmetijo h »Kálari«. Borbeni duh, ki ga nosi v sebi vse življenje, ji je še kako pomagal, da si je v opuščeni stavbi uredila skromno bivališče. Nekaj let je imela v hlevu več glav živine, kasneje samo še kravico. Kar je le zmogla, je naredila sama. Najraje sama, da je bilo tako, kot si je zamislila. Poškodbe in težave z zdravjem so ji vedno bolj omejevale gibanje in možnost obdelovanja zemlje. Košnjo je zaupala večjim kmetom, da so bile travniške površine obdelane. Dnevno ji je družbo delal kuža, na katerega je bila izredno navezana in tudi zelo žalostna, ko se je poslovil. Spomni se tudi muckov, ki so bili pri njej ali jo samo obiskovali in bili deležni priboljškov. Menda so bili nekateri med njimi še prav posebej čuteči in navezani nanjo.

Štefka se je po šestintridesetih letih z »grunta« preselila v Dom starejših na Črni Vrh nad Idrijo. Pravi, da je zadovoljna v izbranem mirnem okolju narave, da se ima dobro, ker se lahko še samostojno giblje, čeprav s pomočjo hojce. Dneve si krajša z gledanjem televizije in reševanjem križank, z dnevno organizirano dopoldansko telovadbo, včasih gre po hodniku ali ven na krajši sprehod. Vesela pa je tudi obiskov sokrajanov.

Milka Burnik