Šolski prevozi – osnovna ali luksuzna dobrina?

Dogovor lahko izhaja le iz pogovora, pogoj za pogovor pa je, da sodelujejo vsi vpleteni – zato ignorance občine ne razumemo kot želje po dogovoru. In če željo po pogovoru občina vidi kot »pritisk staršev«, potem se sprašujemo, kako in s kom naj se pogovarjamo. Če bi šlo dejansko za peščico staršev, bi verjetno na občini našli čas za odgovor, ne samo čas za pisanje anonimnega članka.

Beremo o očitku, da ni fleksibilnosti, zdrave kmečke pameti pomagati sistemu tako, da pripelješ otroka spotoma. Kaj pomeni pomagati sistemu? Sistemu občani pomagamo s svojim delom, iz katerega po svoji dolžnosti plačamo davščine neposredno tako občini kot državi, ki preko povprečnin namenja dodatne vire občinam. Iz teh sredstev pa občina financira (tudi) šolske prevoze. To je njena dolžnost po zakonu o osnovni šoli. Dolžnost, in ne dobra volja. Del, ki se nanaša na razdaljo od učenčevega doma do postajališča, je stvar dogovora med starši, šolo in lokalno skupnostjo, torej občino. Na naša vprašanja o šolskih prevozih nas na šoli nemudoma obrnejo na občino. Pišemo na občino – mesece čakamo na odgovor. Ne na dogovor, temveč vsaj na odgovor. Šolsko leto je šlo v četrti mesec, odgovora ni. Za še večjo zmedo na občini ustno nekaterim odgovarjajo, da prostor na kombijih je, kar prevozniki zanikajo; pa da naj bi čakali na sejo sveta za preventivo v cestnem prometu – kar je absurd v času vseh možnih elektronskih medijev in možnosti korespondenčnih sej.

Obenem anonimni avtor navaja, da šole opažajo, da ko je treba otroke popoldne peljati v kraje na dejavnosti, starši zmoremo vse. Katere šole to navajajo, so to besede ravnateljev, ali šole z neko metodologijo spremljajo, kaj otroci počnejo v popoldanskem času, in iz tega izhajajo neke analize, ki jih navaja avtor? Ali smo le pri gostilniški debati »rekla – kazala«? Nemalokateri otrok iz oddaljenih krajev je že tako prikrajšan za marsikatero popoldansko dejavnost, s katero bi lahko razvijal svoje talente, saj starši ob vsem delu na domačijah nimajo časa za vožnjo v dolino in nazaj.
Lepo, da avtor navaja, da si vsi udeleženci pri organizaciji in financiranju prevozov želimo, da bi dogovorno sprejeli rešitve – res si želimo, a žal nimamo sogovornika. Občani nismo samo avtorji prošenj za prevoze, smo obenem tudi njihovi financerji. To ni strošek zaposlenih na občini in lepo bi bilo, da bi kot financerji imeli osnovno pravico dobiti vsaj pisni odgovor organizatorjev prerazporejanja naših sredstev. Kaj šele, da bi bili povabljeni k dogovarjanju.

Res je, kot navaja avtor, otroci zmorejo marsikaj – zmorejo tudi videti, kako se starejši dogovarjamo – ali se v življenju dogovorimo preko civiliziranega dialoga ali pa so na eni strani prošnje staršev, na drugi pa ignoranca in žuganje z anonimnim člankom v javnem glasilu. Kaj sporočamo otrokom v tem primeru, ko gre za njihove osnovne pravice, zapisane v zakonu? December je mesec, ko si izrekamo dobre želje, zato vse dobro želimo tudi anonimnemu avtorju. Vabimo ga, da si v novem letu vzame tudi čas za starše – občane te občine. Veseli bomo pogovora in upamo tudi na kakšen dogovor. Občinsko glasilo si namreč zasluži lepše članke, take, ki občane v tej občini povezujejo, krepijo med njimi tesnejše vezi v rasti, napredku in socialnem čutu za sočloveka.

Starši