Tudi z zasebno razsvetljavo bolj zadržano

Svetlobno onesnaževanje je danes splošno prepoznan okoljski problem. Najbolj dosledna definicija tega pojava je tista, ki pravi, da vsak foton umetne svetlobe predstavlja onesnaženje. V tem primeru ostane samo vprašanje, koliko takšne spremembe naravnega stanja si smemo privoščiti.
Pred nedavnim sem ob pisanju članka na sorodno temo naletel na zanimiv izraz: »vizualni hrup«. Ta se dobro ujema z vedno bolj očitnim spoznanjem, da vsaj toliko kot naraščajoča količina izsevane svetlobe težavo predstavlja tudi naraščajoče število njenih izvorov, ki vizualno vedno bolj zapolnjujejo prostor. Medtem ko je npr. jasno, da z zvokom, tudi s kakšno (za posameznikov okus!) lepo glasbo, ni primerno obremenjevati okolice, pri svetlobi takšno zavedanje praktično ne obstaja. Cilj bi moral biti maksimalno mogoče ohranjanje naravnega stanja noči. Čeprav je v celoti to danes nedosegljivo in so trendi ravno nasprotni, z izboljšanjem kulture rabe umetne svetlobe vplive lahko močno omejimo.

Preprečevanje bleščanja in svetenja v okolico
Svetilke, ki niso ustrezno zasenčene, prispevajo k žarenju neba in s tem k izginjanju zvezd na nočnem nebu, motijo pa tudi različne vrste živali. Nezasenčene svetilke povzročajo tudi bleščanje pri hoji ali vožnji proti njim. Zelo opazne in moteče so lahko že navadne luči na in ob hišah ter celo v njihovi notranjosti, ki marsikje izrazito vizualno izstopajo in bodejo v oči tudi več sto metrov daleč. Tudi če so svetilke relativno šibke, so v prostoru hitro zelo opazne. Še posebno na podeželje, kjer živimo, cela vrsta svetilk za osvetlitev okolice objekta, dovozne poti, stopnišča, balkona … ne sodi. Po navadi zadošča in je ustreznejša ena sama svetilka oz. po potrebi še kakšna na drugi strani objekta. Tudi te pa naj bodo prižgane samo takrat, ko je to potrebno.
Senzorsko prižiganje luči je neprimerno boljša rešitev kot stalna osvetlitev okolice objekta, ki je še posebno za podeželje nesprejemljiva. S tem namreč v prostor vnašate svetlobo, ki je veliko večino časa ne potrebujete, kar po mojem mnenju presega sprejemljive meje okoljske etike in trajnostne rabe svetlobe. Žal število objektov z neprekinjeno zunanjo osvetlitvijo, vsaj v prvem delu noči, hitro narašča. Svetloba lahko predstavlja tudi estetsko dopolnitev objekta ali prostora, npr. fasade ali okolice hiše. Toda kje bomo pristali, če si bomo takšne estetske posege dovolili vsi? Tudi relativno šibka dekorativna osvetlitev v nočnem okolju predstavlja opazen dodaten izvor svetlobe. In ne nazadnje je na mestu tudi vprašanje, zakaj bi morali privoliti v to, da nekateri na ta način v skladu s svojim okusom spreminjajo videz prostora, v katerem živimo, okusi pa so seveda različni.

Modro-bela svetloba je škodljiva 
Svetloba, še posebej modri del spektra, vpliva na cikel hormona melatonina, ki uravnava spanje in budnost, posredno vpliva tudi na zdravje. Ta del spektra, ki ga nadpovprečno vsebujejo hladno bela svetila, nekajkrat bolj onesnažuje nebo in vpliva na živa bitja kot toplejše barve, takšna svetila pa so v prostoru tudi vizualno agresivna.

Zmerno tudi s praznično razsvetljavo 
Pri praznični božično-novoletni razsvetljavi je dovoljeno več, toda tudi pri tem smo žal prestavili na precej višje obrate. Videti je, da pri nas še bistveno bolj kot v sosednjih državah. Še posebno je problematično in marsikje tudi neposredno moteče agresivno utripanje. Umetno svetlobo uporabljajte samo takrat in samo toliko, ko oz. kolikor jo nujno potrebujete, in potrudite se, da je ne spuščate v okolico. Če vaša hiša in njena okolica svetlobno izstopata v prostoru, je na mestu razmislek, kaj bi lahko naredili bolje oz. katero svetilko bi lahko odstranili. Posebej pa si poskušajte predstavljati, kako bi bil vaš kraj videti, če bi si vsak privoščil takšno osvetlitev kot vi.

Aleš Šubic