Vesela, da v hiši ne živi sama

Rodila se je 7. aprila 1933 v Ogradih nad Leskovico kot drugorojenka mami Mariji in očetu Rudolfu v družini z osmimi otroki. Oče je kot oskrbnik delal na Hajniharjevi posesti, ki je v Ogradih imel v lasti žago. Kot sedemletno deklico sta jo za nekaj časa »za svojo« vzela stric in teta, ki sta živela v Leskovici in še nista imela svojih otrok.

»Teta Katina je bila stroga, vedno mi je naložila dovolj dela: šivati sem morala nogavice z mrežico, čistiti štedilnik … Ko sta dobila otroka, jaz še nisem bila stara osem let, sem dečka pestovala na vrtu za Blaževo hišo. Spomnim se, kako mi je padel iz rok in jokal. Seveda sem bila kregana in zato sem ušla domov!« Ni bilo dolgo, ko jo je prišla prosit Dolarska Franca iz Volake, ki je imela štiri deklice, če bi prišla k njej. »Po letu in pol me je prišla iskat sestra, da se vrnem domov. Po očetovi smrti se je mama vrnila domov, v Leskovico, h Kramarju. Otroci smo pomagali po bližnjih kmetijah. »Jaz sem pomagala okoliškim kmetom, nabirala borovnice in arniko.« Kasneje se je naučila tudi klekljati. Zaradi vojne osnovne šole ni obiskovala, pomembnih stvari za življenje se je naučila ob delu.

Pri 17 letih je že pomagala pri kopanju temeljev za hlev na Blegošu, tako kot ostala dekleta in fantje iz Leskovice in okoliških vasi. Spomladi so sadili smreke po Blegošu, enkrat so jih sadili tudi v Selški dolini. V Suši je bila ta čas speljana vlečnica z Blegoša, s katero so v Sušo v malih vagonih prepeljali metrska drva. Tam so jih nato naložili na kamione. Kmalu je spoznala moža Martina in se z njim poleti leta 1952 poročila. Ohcet sta imela na domu moža v Robidnici. Civilna poroka je bila v Gorenji vasi, cerkvena pa v Leskovici. »Poročne slike še danes nimam, čeprav sva se slikala v Gorenji vasi. Dobro se spomnim, kako je fotograf nabral nekaj gladijol, da sem vsaj na fotografiji imela poročni šopek,« se posmeje. Z možem sta se sem in tja udeležila kakšnega plesa, ki so bili tisti čas pri Kožuharju ali na Robidniškem Brdu. »Ko so se rodili otroci: Martina, Vera, Marija, Lojze, Jana in Marko, so bili moja glavna skrb in veselje.« Vse hčere je zgodaj naučila klekljati in kmalu so se lahko udeležile prej po vasi. 

Več kot 25 let je bila aktivna članica Društva upokojencev za Poljansko dolino. Skrbela je, da so člani do časa poravnali članarino, in zbirala prijave za izlete, ki se jih je občasno udeležila tudi sama. Ko so si otroci ustvarili družine, je rada pazila vnuke. Ima šest vnukov in osem pravnukov, v začetku julija se je rodil najmlajši Anže. Zdravje ji kar dobro služi. Sama si še skuha in opere. Ob hiši ima manjši vrt, kjer zase pridela vso zelenjavo. Rada bere, hči ji iz knjižnice v Škofji Loki prinese kakšno zanimivo knjigo. Čas si krajša tudi z gledanjem kviza Vem, poročil, prenosi svetih maš in oddaje Odpotovanja. Vsako nedeljo se na kavo pripeljejo hčere Vera, Jana in Tina. Včasih, ko ne more spati, razmišlja, kako bo v prihodnosti v Leskovici, saj je zdaj malo ljudi, včasih je bilo pri vsaki hiši več otrok. »Leta so se kar izgubila! V življenju sem bila vedno bolj skromna. Danes pa sem srečna, da se z otroki dobro razumemo, smo prijatelji in da v hiši ne živim sama,« sklene Alojzija Šturm.

Lidija Razložnik