25 let Občine Gorenja vas - Poljane

Sklop člankov ob 25-letnici občine nadaljujemo s pregledom gospodarstva. Kot kažejo podatki statističnega urada, se je povprečna bruto plača zaposlenih v naši občini v 20 letih povečala iz 640 na 1.670 evrov (november). Zanimivo naključje je, da sta številki enaki, če govorimo o številu zaposlenih v podjetjih, delujočih v občini.

Žal dosti več podatkov, vezanih na podjetja in trg dela, ki se nanašajo na časovno obdobje vsaj 20 let, v javno stopnih evidencah statističnega urada ni. Izvemo lahko le še, da je leta 1999 v občini delovalo 224 podjetij, ki so skupaj ustvarila približno 26,5 milijona evrov prihodkov od prodaje, predlani pa jih je bilo trikrat več, torej 671, ustvarila so 120,9 milijona evrov prihodkov. Štiri med njimi so zaposlovala več kot 50 delavcev, kar 526 pa jih je imelo največ enega zaposlenega.
Od leta 2005 se je najbolj povečalo prav število samozaposlenih v občini, in sicer iz 133 na 273 v letu 2017. Kot kaže graf, se je v tem obdobju zelo spreminjalo število kmetov, se pa od leta 2017 vrti okrog 130.
Stopnja delovne aktivnosti, torej odstotek za delo sposobnih prebivalcev, ki so zaposleni, samozaposleni ali kmetje, se je od leta 2002 do leta 2017 povečal iz 60 na 68 odstotkov, razlika med moškimi in ženskami pa je velika. V letu 2017 je denimo delalo 73 odstotkov vseh moških in 63 odstotkov žensk – ženske torej pogosteje ostajajo doma.

Leta 1999 je v občini delovalo 224 podjetij, ki so skupaj ustvarila približno 26,5 milijona evrov prihodkov od prodaje, predlani pa jih je bilo trikrat več, torej 671. Ustvarila so 120,9 milijona evrov prihodkov.

Zanimiva razmerja pri plačah
Zanimivi so podatki o bruto plačah. Statistike za leto 1998 pokažejo, da so k povprečju 640 evrov (preračunano iz prejšnjih valut) prispevali predvsem zaposleni v izobraževanju, kjer so v povprečju zaslužili 704 evre, kar je devet odstotkov več od povprečja v občini. Še najbolj so se zneskom približali zaposleni v prometu in skladiščenju in tudi v predelovalnih dejavnostih, kjer so zaposleni prejemali dobrih 600 evrov bruto na mesec. Izrazito navzdol pa so odstopale plače zaposlenih v trgovini in vzdrževanju vozil, ki so zaslužili četrtino manj od povprečja ostalih občanov (470 evrov). V teh štirih panogah je bilo v tistem obdobju toliko zaposlenih, da jih je statistični urad zaznal.
V letu 2005 se prvič pojavijo podatki za zaposlene v gradbeništvu, njihovi zaslužki pa so bili v povprečju 1.310 evrov (to je 80 evrov manj kot lani), učitelji so takrat prejemali 1.377 evrov, povprečna plača občana je znašala 1.092 evrov. Do leta 2008 je narasla na povprečnih 1.339 evrov, so se pa takrat prvič pojavili tudi podatki za gostince, ki so zaslužili samo 859 evrov bruto – gradbeniki takrat 1.227, zaposleni v izobraževanju pa 15 evrov manj. To so bile potem do leta 2017 najvišje zabeležene plače občanov. Takrat so jih presegli zaposleni v predelovalnih dejavnostih z okroglimi 2.000 evri bruto, ki so naslednje leto padle na 1.760 evrov. Še vedno pa velja, da so občani, ki delajo v tej panogi, drugi najbolj- in tudi nadpovprečno plačani v občini, in to za tistimi, ki delajo v informacijsko-komunikacijskih dejavnostih (2.301 evro bruto). Ta panoga je na seznamu tri leta, v tem času so se povprečni zaslužki delavcev v njej povečali za več kot 1.000 evrov, skoraj toliko, kot ob koncu meseca prejemajo zaposleni v gostinstvu, ki so najslabše plačani delavci v občini.

Nekoč kolone iz doline, danes gneča proti njej
Na vprašanje, kaj se je spremenilo v 25 letih na gospodarskem področju v občini, je Branko Selak, direktor hotaveljskega Marmorja, ki je letos praznoval 50 let dela v podjetju, ponazoril: »Živim pri Svetem Duhu. Ko sem se pred 25 leti vozil zjutraj na delo na Hotavlje, se nas je v isti smeri peljalo nekaj, v nasprotni smeri se je vozila kolona avtobusov in avtomobilov. Zdaj se včasih dogaja, da se tudi mi, ki delamo na dolini, peljemo v kar strnjenem prometu. Torej, v občini se je povečalo število delovnih mest, kar je zelo dobro. Ko se je pred 25 leti sprostila privatna iniciativa, se je veliko kreativnih domačinov odločilo za samostojne poti, za podjetništvo. Tudi to je vplivalo, da so ljudje ostali na tem območju, da se niso odseljevali, saj so zaposlitve bližje, kot so bile prej. Nekateri od tistih, ki so pred 25 leti začeli z delom na kmetijah, v svojih garažnih delavnicah, so v tem času zrasli v velika podjetja, tovarne. Govorimo lahko o velikih miselnih in dejanskih premikih v dolini.«
Podjetniško okolje je pravo, prometne povezave, komunalna in druga infrastruktura je napredovala, tudi možnosti za pozidavo so, ugotavlja Branko Selak. Vsak od obeh županov je naredil svoj korak, da gre razvoj gospodarstva v občini naprej. Izpostavil je pomen industrijskih con in primerjal: »Ko smo širili podjetje v Marmorju, smo imeli težave. Za vsak kvadratni meter kupljenega zemljišča smo plačali veliko več, kot imajo zdaj možnost podjetniki v industrijskih conah. To je zelo pozitivno, tudi zaradi tega se je kdo odločil za podjetniško pot.«
Gledano s stališča hotaveljskega podjetja pa je Branko Selak na prvo mesto postavil tehnologije: »Pred 25 leti je bil Marmor v vrhu kot sledilec vseh novitet v naši branži. Ena od teh je bil začetek podzemnega kopa. Zdaj pa smo mi tisti, ki v panogi razvijamo nova znanja in smo pri tem v svetovnem vrhu.«

Od leta 2005 se je najbolj povečalo število samozaposlenih v občini, in sicer iz 133 na 295 v letu 2019.

Delo na kmetijah
»Način kmetovanja se je v 20 letih zelo spremenil. Tisti, ki se preživljajo z njim, so se morali specializirati. Pri nas smo opustili poljedelstvo, ukvarjamo se samo s pridelovanjem mleka,« je povedal Janez Rant iz Suše. Razlog je v nizkih odkupnih cenah. Spomni se, da so pred 20 leti z nekaterih kmetij na zbirna mesta nosili tudi samo po deset litrov mleka, zdaj, če ga ne pridelaš vsaj 200 litrov na dan, ga sploh nima smisla prodajati. »To pove vse o odkupnih cenah mleka v primerjavi z drugimi dohodki,« je primerjal Janez Rant. Sami so število glav živine v tem času podvojili. Čeprav so zdaj za razliko s časom, ki ga primerjamo, dostopne tehnologije, se na hribovskih kmetijah soočajo še z enim izzivom. »Če se s sinom zunaj glavne sezone ne bi ukvarjala še z gozdarstvom, ne bi mogla vlagati v napredek kmetije. Za enega človeka je na tako veliki kmetiji, ki zagotavlja dovoljšno proizvodnjo, da se izplača, preveč dela. Za dva pa je premalo dohodka, zato je treba najti še dodaten vir zaslužka. Na ravninskih kmetijah je to lažje,« je povedal zdaj že upokojeni kmet, na kmetiji je zdaj zaposlen samo še sin. Kot je še dodal, je kmetijstvo s stališča varovanja okolja zdaj tudi veliko bolj regulirano, nadzorovano – na primer pri uporabi škropiv, gnojil.
Število hribovskih kmetij se je od nastanka občin precej zmanjšalo. Posestva tistih, ki so prenehale, obdelujejo sosedje. V Suši so pred 30 leti na vsaki kmetiji imeli govedo, danes samo še pri štirih. Kot pravi sogovornik, si kmetje želijo ureditve lastniških razmerij na zemljiščih, kjer so pred desetletji gradili ceste. »Ceste velikokrat tečejo po zasebnih zemljiščih, morale bi se odmeriti. Ker se to ne zgodi, se med drugim pri davščinah šteje, kot da so naša,« je poudaril Janez Rant.

Nekaj deset posameznic in posameznikov v občini se danes ukvarja z dopolnilno ali dodatno dejavnostjo na kmetiji. Razmah se je začel na prelomu tisočletja, ko so štiri občine s škofjeloškega območja z območnima obrtno ter gospodarsko zbornico ustanovile Razvojno agencijo Sora, ta pa je hitro nato registrirala blagovni znamki Babica Jerca in Dedek Jaka (danes Babica in Dedek) ter občane (proizvajalce) povabila k vključitvi svojih izdelkov. Še dodatna spodbuda za podjetniško pobudo na kmetijah je prišla leta 2011, ko je Kmetijsko gozdarska zadruga dobila evropska sredstva za vzpostavitev Domačih kotičkov. Milena Miklavčič s Kmetije Martinuc, ki je ena od 18 ponudnikov iz naše občine, vključenih v blagovni znamki, je dopolnilni dejavnosti pripisala velik pomen: »Z dejavnostjo sva z možem začela pred sedmimi leti, ko sem zaradi skrbi za taščo nehala hoditi v službo. Vključila sem se v blagovni znamki, začela počasi, zdaj vsako leto prodava več. Domači kotički v kmetijskih zadrugah so zame glavni distributerji, kar 90 odstotkov prodam škofjeloški zadrugi. Pri tem je pomembno, da so pripravljeni delati za majhno maržo,« je povedala Milena Miklavčič, ki se je pred dvema letoma upokojila. Brez prihodka, ki ga ima z dopolnilno dejavnostjo, bi drugače živela, saj je pokojnina majhna.

Milka Bizovičar