Divja jaga obstaja, če vanjo verjamemo

»Divja jaga je tretji strip iz cikla petih avtohtonih domačijskih povesti o temačni in prav nič idilični podobi slovenskega podeželja v preteklosti, ki ga skupaj ustvarjata risar Martin in scenarist Janez Ramoveš, navdih za zgodbe pa črpata iz preteklosti njune domače Poljanske doline nad Škofjo Loko in ljudskega pripovednega izročila,« je zapisano v najavi stripa, ki je tako kot prva dva izšel pri Forumu Ljubljana v zbirki Republika strip. Začela sta s Kontrabantarji (2021), v drugem stripu Amerika (2023) pripovedujeta o izseljevanju čez lužo, zdaj je na vrsti Divja jaga, ki naj bi po ljudskem verovanju iz najbolj temačnih kotičkov narave prihrumela v zimskem času, ko so noči dolge, temačne in polne nepojasnjenega hrušča, ki ga povzročajo duše umrlih. Stran 39. Gostilna Mačkova glava, ki jo poznamo že iz obeh prejšnjih stripov, se tokrat pojavi v zadnji tretjini stripa. Nekaj malega besedila v oblačkih ... »Kaj se je pa zgodilo?« teče pogovor pred gostilno. »Ah, Raubšic. Spet je pijan, pa se nad konjem znaša. Zdaj bo pa šel nazaj v gostilno.« Slike z Martinovo značilno ekspresivno risbo povedo še več o Raubšicovi zgodbi, ki se začne, že mnogo preden glavni junak v psihotičnem deliriju za vedno odide s tropom volkov. Brenclju odtrgana krila, krvavi ribolov, ukradena puška, petelin, mačka, pes, ptič, gozdna žival, jeza, ki uničuje razpelo, človek, ljudje, volkovi ... Beremo, gledamo, slišimo.

Kot pove Janez, je iz ljudskega motiva divje jage uporabil njen najbolj krut del: podivjani stampedo, ta hrup, to norijo ... »Divja jaga obstaja, če vanjo verjamemo. Obstaja torej v naših glavah, se povezuje s posameznikovimi strahovi, z njegovimi slabimi deli,« pojasni. In: »Zgodba stripa je neke vrste arheologija človeškega zla. Poljanska dolina je čudovita. Kako lepa je, vsi rečejo. Pravzaprav je v tem univerzalna za – recimo temu – podeželje. Ampak če začneš kopati, vedno lahko najdeš posledice nekega zla, ki ga je povzročil človek. Na površini so rane tega zla lepo zaceljene, vse je urejeno, v notranjosti pa nekaj razpada, gnije. V zgodbi sem vztrajal, da je to notranjost treba pokazati, jo očistiti, jo nekako stopnjevati do črne komedije. Seveda pa je to pogled s časovne distance.« »Samega motiva ne poznam preveč, sem pa slišal, da v gozdovih blizu Kamnika, kjer živim, na štore požaganih dreves rišejo križe. Ti naj bi bili zaščita pred divjo jago,« o tematiki stripa pripoveduje Martin. »Raubšic se v stripu stara, prikazan je od otroštva do starosti. Zato je bilo pomembno ujeti ta njegov zoprni izraz obraza, ki je moral ostati enak. Mislim, da mi je to kar dobro uspelo. Risbe tudi niso prerisane fotografije, podobe v stripovskih kadrih predvsem izhajajo iz ideje, kako kaj narisati. Kar se tiče razbijanja klasičnih stripovskih form, se mi zdi pri vsem tem predvsem pomemben ritem. Ko je ta nekako nakazan, je le še 'nujno zlo', da to narišem in ohranim idejo tega ritma. Nič ni narisano naključno. Tudi gostilničar v vaški gostilni Mačkova glava, ki izhaja iz prvih dveh stripov in se je tudi medtem že postaral v obraz.«

In naključje tudi ni, da Martin in Janez že načrtujeta četrti strip. »Za četrti del seriala je zgodba že izdelana. Podajava se v preprosto kmečko povest. To bo lepa zgodba v slogu Županove Micke. Tudi naslov bo preprost – Povest,« pove Janez, medtem ko Martin zanj že riše prve skice. Peti del bo na neki način združil vse štiri predhodne stripe. Kako? Tako kot znata oče in sin Ramoveš.

Igor Kavčič