Harmonika ga spremlja že sedem desetletij in pol

Rajko Bogataj se je z bratom tri leta učil v vajeniški šoli v Škofji Loki in postal orodni kovač. Kovali so v bližini današnjega kopališča, kjer so stali mlin, žaga in kovačnica. Po delu se je pogosto umil kar v reki Sori. Po odsluženi vojaščini se je za dvanajst let zaposlil v podjetju LTH v Škofji Loki. Zraven je ljudem popravljal radie, razne stroje, pozneje tudi pralne. Dve desetletji je bil vzdrževalec v pralnici in čistilnici Bistra, sam za vse. Zaupali so mu tudi postavitev novih dragih uvoženih strojev, za katere je tudi skopal in zabetoniral temelje. Pozimi, ko je bil mraz, je šel tja že v nedeljo popoldne in malo zakuril, da stvari niso zamrznile. Skrbel je za varstvo pri delu, nabavo kemikalij, praškov in rezervnih delov. Če je česa zmanjkalo ali se je kaj pokvarilo, se je s fičkom odpeljal v nabavo v Ljubljano ali Maribor. Leta 1992 je odšel v pokoj. Rajko je trideset let živel v Škofji Loki. Potem so stanovanje v mestu zamenjali za hišo na vasi, v Hotovlji, kamor sta se z drugo ženo Štefko priselila leta 1991. Obnovili so hišo, vsa okna in vrata je vzidal kar Rajko. Del stavbe, kjer je bil nekoč hlev z eno kravico, so podrli in preuredili.

Večino njegovega življenja je močno zaznamovala harmonika. Prva Koširjeva je bila stara in je imela le dve vrsti gumbov. Mojster Prostor je dodal še tretjo vrsto. Doma so si jo mladi kar podajali iz rok v roke. Vsak večer po delu je kdo igral nanjo, pa v nedeljo tudi. Kar se je naučil eden, so se še drugi trije, dva brata in dve sestri. Vedno so imeli željo po igranju. S sestro Julko sta se s harmoniko podala na pohode s Fužin čez Koprivnik na Mrzli Vrh, kjer je sledil ples v kavernah. Že pred vojno jim je ata kupil gramofon, takega brez trobente, v lepem črnem kovčku. Dobro je »špilal«, le »špice« in »plate« so menjali. Viže so bile mazurka in avstrijski marši. Pozneje, ko so prišli do radia, so največ poslušali glasbo in jo lovili v ušesa, ker je manjkalo viž. Na veselice so šli radi prav zato, da so poslušali muziko, si jo zapomnili in jo prenesli na svojo harmoniko. V Kladju so imeli včasih po hišah »bal«, igrali in plesali so. Včasih tudi ob klekljanju in ličkanju koruze.

Rajko ve povedati dosti zanimivih prigod. Na svetega Valentina leta 1952 je šel s harmoniko in smučmi k Zelenak, kjer so »lofirali«. Začelo je snežiti in le kdor je odšel do polnoči, je še kam prišel. Zjutraj je bilo polno novega snega, zato je dva dni ostal kar tam. Igrali so tudi na svatbah. Na pusta so igrali v Žirovskem Vrhu, pa na Svetih Treh Kraljih, v Smrečju in tudi v Domu pod Planino na Trebiji. Po vojaščini sta z bratom Janezom v Stari Loki za čas t. i. sejma vsak večer igrala v eni ali drugi gostilni. Ko se je eden naveličal, je harmoniko poprijel drugi, pa je bilo še nekaj časa za ples za tistega, ki ni igral. Dvakrat se je z vozom in konjsko vprego odpeljal v Ljubljano, kjer je igral na Kmečki ohceti. Na poti z Mestnega trga do Škofjeloškega gradu je na vozovih s harmoniko spremljal Staroločane in izseljence na izseljeniških piknikih. Po prihodu v Hotovljo so na polju nekaj časa za prvi maj kurili kres, Rajko pa je igral harmoniko. Spremljal je pohodnike in igral na pohodih čez Kremenik na Bukov Vrh ter nazaj do doma. Imel je dosti kondicije, saj je prehodil veliko hribov do dva tisoč metrov, tudi po večkrat v letu. Trinajst let je igral v poljanskem ansamblu Planinca, kjer je bila z lončenim basom prisotna tudi žena. Še vedno hodi na različna srečanja starih godcev. Poln optimizma je rad v dobri in veseli družbi. Veliko mu pomenijo obiski in praznovanja med številnimi sorodniki. Z ženo ob večerih rada posedata na terasi, Rajko seveda s harmoniko v rokah. Skrbita za vrt in rože na oknih. Njun dom je poln fotografij in spominov na njima drage ljudi in dogodke.

Milka Burnik