»Iti v franže« ima lahko več pomenov

Gre za mrliški oziroma pogrebni voz, ki ga je pred petindvajsetimi leti pripeljal iz daljne Kuzme, naselja na Goričkem, ki leži tik ob meji z Avstrijo. Kot je pojasnil, je bil takrat na pogrebu v tem kraju, od domačinov pa je izvedel, da bodo omenjeni voz prenehali uporabljati. Ker mu je bil všeč, ga je od kupil od krajevne skupnosti.

Doma ga je delno obnovil ter enkrat celo vpregel konja in peljal pokojnika na poljansko pokopališče. Mrliški voz je skrbno izdelan in okrašen z dekorativnimi elementi, ima listne vzmeti, na njem je podpisan splošni mizar Anton Krpič iz Kuzme. Ta je izrezljal tudi štiri reliefe angelov na stranicah voza, ki je s svojo slavnostno podobo služil za prevoz pokojnika na zadnji poti od domače hiše do pokopališča, vmes še do cerkve, če so pokojnika nesli k pogrebni maši. Uporaba takšnih vozov, ki so bili nekoč splošno razširjeni tako na Slovenskem kot tudi drugod po Evropi, je z uvedbo poslovilnih objektov, ljudsko imenovanih mrliške vežice, postavljenih v neposredni bližini pokopališč, precej upadla. Splošno so se uveljavili v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja, ko so se razširili tudi na podeželje. Iz tega obdobja je tudi obravnavani voz. Z uvedbo vozov je bil olajšan prenos krste s pokojnikom do pokopališča, saj so prej tega po navadi nesli nosači, ki običajno niso bili v sorodu u njim. Ker je bilo za uporabo voza ter vprego in kočijaža treba plačati, si vožnje revnejši niso mogli privoščiti, zato je bil prevoz v mrliškem vozu tudi znamenje prestiža. Na sedežu poleg kočijaža so včasih peljali osebo, ki je težko hodila. Mrliški vozovi so praviloma okrašeni z zavesami, na katere so prišite dekorativne resice. Te se v nemščini imenujejo Fransen, poslovenjeno franže. Tako so ponekod imenovali tudi mrliški voz. S tem je na nek način povezan rek »iti v franže«, kar pomeni propasti, razpasti (to pa izhaja iz nemškega glagola fransen, razcefrati, razpasti na koščke), najbrž so to kje povezovali tudi z omenjenim vozom.

Jure Ferlan