Merila je čas že v osemnajstem stoletju

Morda bi kdo pomislil, da gre za sončno uro, saj je na njej naslikano antropomorfno (z lastnostmi človeškega telesa) sonce s štiriindvajsetimi valovitimi rdečimi žarki, ki označujejo ure dneva, in rdečkastim obrazom na sredini. V belem polju na obodu so črne rimske številke od 1 do 12 v nemškem gotskem stilu, med sabo ločene z rombi. Obraz, iz katerega v rdeče žarke seva močna rumena svetloba, ima naslikane velike oči in nos ter majhna usta, ukrivljena v skrivnosten nasmeh. Prav na sredi ust je opazna sled z malto zamazane odprtine. Iz nje je bila nekoč napeljana gred, ki je držala kazalce, da so merili čas na številčnici. Torej ne gre za sončno uro, ki na severni strani zvonika sploh ne bi delovala, saj je sonce ne obseva pod ustreznim kotom. 

Kazalcev že davno ni več, prav tako urnega mehanizma, ki jih je poganjal. Slogovno bi številčnico lahko umestili v 18. stoletje, točneje v njegovo sredino ali drugo polovico. Ura je obrnjena proti Sestranski in Gorenji vasi. Morda so zanjo prispevali tamkajšnji vaščani in so jo želeli videti, ali pa je usmerjena tako zato, ker je gledala in še gleda proti večini naselja in glavni cesti ter jo vidi največ ljudi. Novica v časopisu Zgodnja Danica med opisom silnega požara, ki je v noči s 6. na 7. januar leta 1852 upepelil celotno ostrešje cerkve in zvonika, drugo pa so z velikimi napori ljudje uspeli rešiti, omenja, da so župljani pred kratkim napravili novo uro v zvoniku, ki je še niti niso v celoti odplačali. Ker ni dostopnih arhivskih podatkov, za kakšno novo uro gre, tudi ni možno z gotovostjo domnevati, kakšna je ta ura bila. Sedaj obstoječi mehanizem na tri kamne, ki je po elektrifikaciji pogona ur opuščen, je izdelek urarske delavnice Oblak iz Lučin, manjka pa mu že nekaj delov. Ker zob časa zahteva svoje, je bil tudi elektronski sistem pogona ure lani zamenjan. Stara ura pa vztraja na svojem mestu že tretje stoletje, in čeprav brez kazalcev, kaže Gorenji vasi svoj sončen obraz.

Jure Ferlan