Nepozabna pustolovščina

Obisk Kekčeve dežele v Kranjski Gori je nepozabno doživetje tako za otroke kot za vse tiste odrasle, ki radi pobegnemo v svet svoje mladosti in za dve uri spet postanemo otroci. Z Bedancbusom so nas pripeljali do skrivne poti, ki skozi gozd vodi vse do Kekčeve dežele. Peš smo se skupaj z vodičko, ki zelo dobro pozna vse trike, da pobegneš pred prostaškim Bedancem, odpravili po gozdni poti proti cilju.

Že takoj na začetku nam je v zanemarjeni Bedančevi bajti uspelo rešiti Mojco iz kletke, in še preden se je Bedanec zbudil, tudi pobegniti skupaj z njo v gozd, kjer smo srečali Kosobrina, ki nas je po dvižnem mostu gostoljubno popeljal skozi svojo hiško. A še preden smo se iz nje spustili po toboganu, nas je lovil Bedanec. Še dobro, da smo vedeli, da se možakar boji sove in smrti, z glasnim skovikanjem smo strahopetca pregnali za tri dni na Špik. Ko se nam je pridružil še Kekec in nas skozi skrivni rov popeljal do svoje koče, smo vedeli, da smo na varnem. Pri Kekcu se je zgodila prava Kekčeva ukana, saj so otroci skupaj s Kekcem čudežno izginili in pognali strah v kosti vzgojiteljem, ki smo zaskrbljeno zrli v prazno kočo in se spraševali, kako bomo staršem povedali, da smo se v Gorenjo vas vrnili brez njihovih otrok. A strah je bil odveč, otroci so se z vikom in krikom vrnili in še danes ne vemo, kam so izginili in od kod so prišli nazaj. Spomnili smo se na teto Pehto, in ker je bil Kekec ravno na poti k njej, nas je vzel s seboj. Pehta je bila našega obiska vesela, pokazala nam je svoj laboratorij in nam postregla pecivo in topel čaj, z nami se je prijazno pogovarjala in oštevala navihanega Kekca, ki ni »šparal« besed. Rožleta nismo srečali, bil je v dolini, v šoli, bržkone je Kekec prav zaradi našega obiska dobil neopravičeno uro. Tobogani, mostovi, skrivni rovi in junaki Vandotove zgodbe o pogumnem dečku so nas navdušili in pustolovščina je bila prehitro pri kraju. Polni vtisov smo se vrnili domov.

Urša Peternel