Peš od Gorenje vasi do Medžugorja

Peš je krenil od domače hiše čez Žirovski vrh do Smrečja, kjer je pri znancih prespal, nato pa v naslednjih dobrih dveh tednih ob jadranski obali skozi kamnito in sončno Dalmacijo prispel v romarsko Mdžugorje v Hercegovini. Svoja doživetja je ob številnih fotografijah in videoposnetkih podal na slikovit način, začinjen s humorjem, ter obiskovalce predavanja popeljal po 680 kilometrov dolgi poti.

Ko človek hodi peš, kraje na poti doživi v bistveno drugi luči, kot če se pelje z avtom ali drugim vozilom. Veliko več je pristnega stika s pokrajino in lepotami narave, kulturnimi zanimivostmi in ljudmi, več je tudi časa za bolj podrobno raziskovanje in za biti pozoren za lepe, občasno pa tudi manj lepe stvari, ki jih pač prinese pot. Takšen način romanja je psihofizično zahteven, zato se je nanj treba ustrezno pripraviti in upoštevati določena pravila, ki jih je Čehovin tudi razložil. Sam se na takšni poti kar najbolj prilagaja danostim območja. Ker pri prehojeni romarski trasi ne gre za uveljavljeno pot, Čehovin jo je sam načrtoval, na njej tudi ni povsod poskrbljeno za prenočišča in prehrano. Zato se je znašel, kolikor se je mogel. Ugotovil je, da je še najbolj smiselno in varno prenočevati na pokopališčih za obzidjem, saj ljudje ponoči ne hodijo tja, če pa bi že kdo prišel, bi ga Čehovin, kot je povedal, prestrašil in bi imel potem mir. Večkrat je prenočeval po župniščih, kjer je bil prijazno sprejet, saj je imel s sabo posebno potrdilo, ki mu ga je izdal eden izmed slovenskih župnikov. V Medžugorje je peš romal kar dvakrat, tokrat je predstavil svojo drugo pot.

Jure Ferlan