Prečenja Ivana Filipiča

Kot je pojasnil, so bile te poti pogosto krožne, tako da se je vrnil na izhodiščno točko, kar je bilo tudi najbolj praktično, saj ga je tam čakalo vozilo, s katerim se je vrnil domov. Nekatere vzpone in spuste pa je začel in končal na različnih lokacijah, tako da se je moral potem znajti glede prevoza, vendar mu to nikoli ni povzročilo kakih posebnih težav, saj je vedno našel ustrezno rešitev. Nekoč je na primer srečal pohodnike, doma iz ženine vasi, ki so ga prijazno »dostavili« do njegovega avta. 

Eden izmed zahtevnejših podvigov je bilo prečenje Kobariškega Stola, ki deloma sega tudi v Italijo, izvedel ga je v treh posamičnih etapah. Lepe spomine ima tudi na hojo po Košuti nad Tržičem ter na prečenje Polovnika. Med lepše vzpone prišteva tudi tista na Dovški križ in Kukovo špico. Skupno je do sedaj na ta način prehodil več kot 15 pretežno dvatisočakov. Kot je še dodal, rad prakticira samohodstvo, to pomeni, da gre na pot sam in na tak način še bolj doživi lepoto gora, saj ga pri občudovanju nihče ne moti. Večkrat taka pot traja več kot en dan, v takih primerih običajno prespi v bivaku. Hodi tudi po nemarkiranih, a uhojenih poteh. Velik pomen daje dobri pripravi na pot, ki omogoča varno hojo po gorah. Treba je preveriti vremensko napoved, saj je v visokogorju le v lepem vremenu ustrezna vidljivost. Ivan je še gornik stare šole, saj ne uporablja digitalnih GPS sledilnikov, pač pa se predhodno dobro pozanima o poti, natančno prebere opise ter s sabo vzame zemljevid, s katerim se potem orientira. Če je treba, predhodno naredi krajšo ogledno turo. Na poti naredi tudi lepe fotografije, s pomočjo katerih potem zainteresiranemu občinstvu predstavi svoja doživetja v gorah. Tudi tokrat so mu z zanimanjem prisluhnili številni udeleženci.

Jure Ferlan