Skupaj smo neustavljivi

Letos poteka pod sloganom Skupaj smo neustavljivi. Praznujemo ga od leta 1948 na rojstni dan (8. maja) ustanovitelja gibanja Henryja Dunanta. Njemu se je, ko je bil očividec bitke pri Solferinu v Italiji, kjer je videl ranjene vojake, ki niso imeli nobene pomoči, porodila zamisel, da bi ustanovil organizacijo, ki bi nevtralno pomagala vsem ranjenim vojakom. Ta njegova ideja se je 1863. leta uresničila v podobi Rdečega križa. V tem tednu javnosti sporočamo, da vsaka, tudi najbogatejša družba potrebuje prostovoljce in humanitarne organizacije, ki jih povezujejo, saj smo prav mi, sodržavljani, sosedje in naključni mimoidoči, nepogrešljivi, ko je treba pomagati nekomu med nami.

Tudi v našem okolju se je v zadnjih letih že večkrat izkazala potreba po pomoči Rdečega križa. Kljub navideznemu miru smo bili že večkrat soočeni z raznoraznimi nesrečami. Spomnimo se recesije 2009, ko smo zaradi stečajev podjetij imeli več kot tisoč prejemnikov pomoči mesečno. Leta 2014 nas je presenetil žled in nato poplave, ki so močno prizadele tudi našo občino. Leta 2015 smo bili v primežu migracij, zadnji dve leti se soočamo z epidemijo covida in od konca februarja letos še z vojno v Ukrajini. Ta je velika preizkušnja, ne samo za Evropo, pač pa za ves svet. Napovedi niso obetavne; napovedujejo se velike podražitve in celo pomanjkanje hrane. V zadnjem času se na nas obrača vedno več beguncev iz Ukrajine, ki so se zaradi vojne zatekli k nam. Na hitro so morali oditi od doma, niso imeli časa, da bi s seboj vzeli kaj več kot samo najnujnejše. Pomagamo jim, kolikor je v naši moči, saj so ti begunci, tudi zaradi administrativnih zadev pri nas, odvisni le od naše pomoči. Skupaj s Civilno zaščito, Karitasom in nekaterimi osnovnimi šolami smo zbrali več kot tri tisoč kilogramov hrane, higienskih pripomočkov in čistil ter jih odpremili v Ukrajino.

Ob vsem tem se sprašujem, kako je možno, da se v teh časih voditelji vpletenih držav sestajajo, pogajajo in nič ne sklenejo, da bi se ta morija končala. Jim življenja nedolžnih ljudi nič ne pomenijo? Večkrat mi pride na misel anekdota o pastirju, ki je pasel živino v hribih. Ko ga je mimoidoči planinec vprašal, kako obvladuje vse te živali na paši, mu je odgovoril: »Saj niso ljudje.« Kljub vsemu so še vedno med nami ljudje, ki so pripravljeni pomagati. Pri našem RKS – OZ Škofja Loka imamo več kot dvesto aktivnih prostovoljcev, ki so lani opravili več kot 13.200 ur prostovoljnega dela. Od teh jih je šestdeset iz naše občine. Pohvalimo se lahko z velikim številom krvodajalcev. Lani smo na naših krvodajalskih akcijah zabeležili 3637 prijav, kar nas uvršča med vodilne na Gorenjskem in na drugo mesto v Sloveniji. Ravno v naši občini imamo krvodajalca Jerneja Kosa, ki je kri daroval že več kot 230-krat. 

Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem prostovoljcem, krvodajalcem, občini in donatorjem za izkazano pomoč pri našem delu. Skupaj smo neustavljivi.

Fani Mikš