Stara poljanska navada

V Slovenskem etnološkem leksikonu je definirano kot pregrada, s katero zaprejo pot svatovskemu sprevodu. Namen te zapore je, da ženin plača vaškim fantom odkupnino za nevesto, nekoč pa je to moral storiti tudi za nevestino balo. Izraz izhaja iz nemške besede Schranke, kar pomeni ograjo ali mejo.

V Poljanski dolini še v večini vasi ohranjajo ta običaj, če je le dovolj kandidatov za šrangarje, ti pa morajo biti obvezno samski in nikoli poročeni, torej ločenci ne pridejo v poštev. Tako je tudi v Leskovici. Edina letošnja šranga je tam potekala v soboto, 22. avgusta, ko se je poročila ena izmed vaščank. Šrangajo le nevestam, ki se iz vasi odselijo. Kot sta povedala predstavnika leskovških šrangarjev Damjan Košir in Uroš Oblak, šrango pripravijo na pobudo ženina in neveste, če si jo zaželita, to pa morata izraziti kak mesec pred poroko, da se lahko šrangarji pravočasno pripravijo. V leskovški šoli so imeli kar tri sestanke, kjer so dorekli, kje bodo dobili smreke za mlaje, kako bo potekal protokol, ter sestavili šaljivo pesnitev, posvečeno nevesti, ki so jo nato prebrali na sami šrangi. Poiskali so primerni smreki za mlaja, ju posekali, olupili lubje, pustili pa zelena vrhova za okras. Med njima so privezali napis »Živela ženin in nevesta«. Postavili so ju ob cesti v Leskovico dan pred šrango in ju celo noč stražili, da ju ne bi kdo požagal. Včasih so za kaj takega poskrbeli ženinovi prijatelji ali pa fantje iz sosednje vasi. V soboto je potekalo šranganje. Za veselo vzdušje je poskrbel harmonikar. Šrangarji, kar deset jih je bilo, so v značilnih šrangarskih oblekah s klobuki na glavi z oviro zaprli cesto, ženin pa je moral pokazati, da je vreden neveste, z žaganjem debelega polena z žago amerikanko ter v zemljo zabiti kol za ograjo za živino. S šrangarji je izpogajal tudi primerno ceno za nevesto, s tem pa dosegel, da so odstranili oviro in ju z nevesto spustili naprej k poroki ter jima zaželeli vso srečo v zakonu. S tem pa se za šrangarje dogajanje še ni zaključilo, kot posebni gostje so bili povabljeni na ohcet, po izročilu pa tja pridejo v poznih večernih urah, zato so si čakanje krajšali z obiskom okoliških gostinskih lokalov, kjer so z veselimi zvoki harmonike poskrbeli za dobro vzdušje, nato pa še na ohceti, kjer so ostali do zgodnjih jutranjih ur.

Jure Ferlan