Umetnost, ki jo narekuje srce
15.10.2026
Slikarja in kiparja Petra Jovanoviča je pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je prejel naziv častnega občana občine Gorenja vas - Poljane, zagotovo poznalo več naših občanov kot danes: njegova dela smo lahko vsakodnevno občudovali v Poljanski dolini in tudi po drugih deli h Slovenije – lahko bi rekli, da je na Dolenjskem njegova najštevilnejša kiparska zapuščina.
Mlajše generacije so o njem morda slišale le ob njegovih dobrodelnih dejanjih, ko je, ganjen zaradi trpljenja drugih ob različnih nesrečah, prispeval svoja dela za prodajo v človekoljubne namene. Zob časa ali premajhna skrb za vzdrževanje sta iz naše srede odstranila nekatere njegove monumentalne kipe, le še ob posebnih priložnostih v njegovi najbližji okolici lahko vidimo nekatere njegove reliefe ali risbe. In morda je prav zdaj trenutek, da se ponovno predstavi lik samorastnika izpod Blegoša, ker se letos spominjamo obletnic nekaterih dogodkov, ki so pomembno zaznamovali umetnikovo življenje.
Ko je leta 1956 mladi Peter uredništvu revije Mlada pota posredoval nekaj svojih risb, je dejansko iskal potrditev, da so njegovi risarski poskusi vredni. Likovna pedagoginja Alenka Gerlovič je prepoznala njegov talent in ga je začela spodbujati ter mu dajala nasvete, kako naj izpopolni svoje ustvarjanje. Kmalu so bile njegove risbe tudi objavljene v reviji, sledile so tudi skupinske razstave sodelavcev revije, prepoznan je bil njegov posebni stil risanja, in mladega samouka so začeli obiskovati novinarji in likovni kritiki. Za Ivanom Stoparjem so v Žetino začeli prihajati Drago Kralj, Janez Mesesnel in Janez Kajzer, ki bo ostal njegov zvesti podpornik vse do konca. V življenje mladega človeka iz Žetine, ki se je preživljal kot dninar pri sosedih na vasi, je to zanimanje ljudi iz doline prineslo veselje, ampak mu ni olajšalo boja za vsakdanji kruh. In tudi še ni prineslo želene razstave, na kateri bi predstavil svoje izdelke širšemu krogu ljudi.
Šele leta 1966 je takratni ravnatelj Loškega muzeja Andrej Pavlovec mlademu umetniku omogočil razstavo petinštiridesetih risb in dvanajstih kipcev (umetnik jih imenuje pajaci). Za katalog je pripravil spodbudno besedilo, kasneje pa je o ustvarjanju Petra Jovanoviča še večkrat pisal v časopisih Gorenjski glas in Delo. Razstava je bila zelo odmevna in umetniku so se odprla vrata do novih razstavišč. Ob nekaj prodanih delih je njegova odločitev za resno umetniško pot dobivala vse močnejše utemeljitve. K temu je pripomogla tudi uvrstitev Petra Jovanoviča med sodelujoče kiparje na mednarodnem simpoziju Forma viva v Kostanjevici dve leti pozneje. Leta 1969 pa se je kipar prvič izkazal tudi s svojim dobrodelnim prispevkom za prizadete v potresu v Banjaluki. V obdobju med letoma 1968 in 1975 je nastalo veliko monumentalnih kipov, kot so npr. Ribničan Urban, spomenik tlačanom, figura Hlapca Jerneja in spomenik kurirjem. Ti projekti so ga uveljavili kot najbolj zaželenega ustvarjalca velikih lesenih spomenikov, saj jih je v svojem opusu ustvaril okrog petdeset. Maja leta 1976 so v Gorenji vasi pripravili razstavo Petrovih del, 19. decembra istega leta pa so v Poljanah ob praznovanju krajevnega praznika odkrili njegov monumentalni spomenik poljanski vstaji. Fotografija tega spomenika je 21. decembra 1976 krasila tudi naslovnico gorenjskega časopisa Gorenjski glas. Istega leta se je Peter poročil, v naslednjih letih pa so se jima in s soprogo Milico rodili trije otroci.
Leta 1986 je v samozaložbi izdal svojo prvo grafično mapo z risbami, ki so nastale po motivih knjige Ivana Cankarja Podobe iz sanj. Pozneje je ustvaril še nekaj podobnih projektov, risanju pa je avtor predan še danes. V devetdesetih letih se je intenzivno posvetil ustvarjanju lesenih reliefov z religioznimi motivi, kot so Skrivnosti rožnega venca, Križev pot, Jezusovo delovanje na zemlji in Življenje Matere božje. Leta 1996 je začel prirejati tradicionalne razstave risb in kipov v kapeli Puštalskega gradu v Škofji Loki.
Konec leta 2005 je bil izbran za častnega občana občine Gorenja vas - Poljane. Podrobnejša predstavitev umetnika na občinski spletni strani navaja, da stvaritve Petra Jovanoviča zasledimo na številnih krajih v občini: od umetnikove rojstne hiše, javorske šole, gasilskega doma in župnišča do koče na Ermanovcu, javorske in poljanske cerkve ter v zasebnih zbirkah. Leta 2016 je avtor razstavljal v galeriji časopisne hiše Družina, istega leta pa je kranjskemu društvu Humana podaril 19 svojih risb za dobrodelne namene. Podobno plemenito gesto je ponovil ob katastrofalnih poplavah nekaj let pozneje.
Ta hitri sprehod skozi umetnikovo življenje ob obletnicah nekaterih dogodkov, ki ponazarjajo njegovo ustvarjalnost in človekoljubje, naj bo spodbuda, da spomin na našega častnega občana prenesemo tudi na mlajše rodove. Šele ob zavedanju dediščine prednikov bodo lahko tudi sami postali pristni ustvarjalci in ljudje odprtega srca.
Goran Šušnjar