Vrata stojijo že dvesto šestdeset let

Odlikuje ga bogato profilirana nadprekladna polica ter vertikalna pokončnika in preklada, na kateri je s starinskimi številkami med razgibanimi vdolbenimi rozetami izklesana letnica 1764. To je bilo verjetno tudi leto, ko so, vsaj v grobem, dokončali gradnjo cerkve.

Iz kakšnega kamna je portal, trenutno ni možno ugotoviti, ker je premazan z gosto sivo, okrasni elementi pa bordo rdečo barvo. Vratna krila so novejša. Portal je eden redkih ohranjenih iz tega obdobja v občini Gorenja vas - Poljane. Kot omenja Pavle Blaznik v knjigi Škofja Loka in loško gospostvo, se je sredi 18. stoletja pojavilo vprašanje, kako urediti bogoslužje na območju Nove Oselice, ki je bila oddaljena od verskih središč in ni imela niti lastne cerkve. Večji del območja je spadal v župnijo Cerkno, v okvir podružnice sv. Janeza na Planini, manjši pa pod Žiri. Tolminski arhidiakon Andrej Foramiti leta 1752 v svojem pismu omenja, da so prebivalci novoosliškega območja pripravljeni sezidati cerkev, ki naj bi bila kot cerkljanska podružnica odvisna od tolminskega arhidiakonata, pri njej pa bi bil nastavljen kaplan. Prizadevanja za to je podprl goriški nadškof Karel Mihael Attems ob priliki vizitacije po loškem ozemlju leta 1761. Temu je nasprotoval loški glavar z utemeljitvijo, da zahtevajo kmetje duhovnike v svojem kraju le iz lagodnosti. Kljub temu je bil v Novi Oselici leta 1762 ustanovljen vikariat, to je cerkvena enota, nižja od župnije, ki jo upravlja vikar. Prvi je to službo opravljal Gašper Dežela. Istega leta je začel pisati matične knjige. Samostojna župnija je Nova Oselica postala šele leta 1877.

Jure Ferlan