Advent

Ko bi že skočili čez ta december, čez božič in silvestrovo in bi se začel odvijati eden od najhitreje razvitih medicinskih postopkov v zgodovini. Cepljenje proti covidu-19. Deset odstotkov Nemcev naj bi se ne cepilo. Že vedo. Več kot petdeset odstotkov Slovencev naj bi se ne cepilo. Ti očitno vedo še več od pragmatičnih Nemcev. Naj jim bo. Pravijo: Bog ima vseh sort "koštarjev". Tudi tiste, ki še vedno verjamejo v ravno Zemljo, Adamovo rebro, Facebookovo prijateljstvo in javnomnenjske raziskave. Zakaj ne bi bili med njimi tudi "anticepitelji". Redko me politični ukrepi prepričajo, ampak skupni evropski nakup cepiva le kaže, da ta združba od sebe nekaj da. Cepivo bo. Ne za Miklavža, mogoče za tri kralje. Bojda bo učinkovito. Seveda, če se cepimo. Veselim se tega prihoda. Veselim se ponovnih neelektronskih srečanj. Mar ni tudi to advent?
Sedaj je čas, da stisnemo zobe in božič, novo leto in tri kralje preživimo v domači družbi z adventnim pričakovanjem novih starih časov. Če je še pred pol leta kazalo, da bo virus neizbežno zahteval visok davek med ranljivimi, se danes zdi, da tudi tem lahko dopustimo še kakšno leto dostojnega življenja in sebi srečanja z njimi. Tik pred rešitvijo smo, zato bi bilo zaradi naše neučakanosti, brezbrižnosti, sebičnosti zares nespametno izpostaviti tiste, ki jih lahko reši svetovni projekt. Še mesec, dva, tri in sedanje maske bomo lahko zamenjali za pustne šeme, ki se občasno že kažejo na ulicah in trgih.
Veliko se govori, kako strašansko bo prizadeta današnja generacija otrok, tja do tridesetega leta in še čez, ker jim je nekdo vsilil šolo na daljavo, ker ni običajnega druženja, ker so zapovedane maske. Ne razumem. Generacija, ki ji je trenutno najtežje in ji nad glavo visi največje breme bolezni, je preživela štiri leta svetovne vojne. Mnogi še dolge torture režima po njej. Pa so zdržali, ne da bi se kdo izrazito zavzemal za njihove pravice.
Podpiram prostovoljno cepljenje proti covidu-19, ker podpiram osebno odgovornost za lastno zdravje. Seveda ob predpostavki kolektivnega razuma, ki ga nosijo Nemci. Nam tega manjka. V osemdesetih letih preteklega stoletja nismo imeli pol leta izobraževanja na daljavo, smo pa imeli desetletje usmerjenega izobraževanja. Nemci ne. Mogoče prav od tod izhaja naša naraščajoča kratkovidnost, ob kateri vedno več ljudi vidi le do svojega popka in ko se tam okrog nabere nekaj podlage, še tja dol ne več. In na to karto igrajo tudi "anticepitelji", ki ne bodo tvegali nič in upajo na dobrobiti cepljenih v svoji okolici. Razumem jih. Si jih pa ne želim za svoje starše, otroke, prijatelje, ker me takrat, ko jih bom potreboval, čez svoj zveličavni popek žal ne bodo videli. Zmagovati z drugimi žrtvami pa res ni dosežek.

Janez Koprivec