Devetdesetletnica z bistrim umom

21.4.2022

Jožefa Mur oziroma Joži, kot jo kličejo, je mlada leta preživela doma na kmetiji v Goropekah in se privadila kmečkega dela.

Bila je peta po vrsti od enajstih otrok, dva sta majhna umrla. Spominja se, da sta ata in mama imela eno posteljo, otroci pa drugo, a bilo jih je "cel potnoštar". Pogosto je bila "pestrna" mlajšim bratom in sestram.

V Kraljevini Jugoslaviji ji je bilo dano obiskovati šolo v Žireh le dve leti, saj se je potem začela vojna. Eno leto je hodila v nemško šolo, še eno pa potem, v svobodi. Tako se je tedaj godilo mnogim otrokom, saj se je s štirinajstimi leti starosti osnovnošolsko izobraževanje enostavno prekinilo. Težava je bila tudi, da so za v šolo imeli slabo obutev in oblačila. V Žireh je z velikim veseljem obiskovala klekljarsko šolo in se naučila precej načinov in vzorcev. Tam so dobili tudi svoje punkeljčke. Joži ga je nosila domov in vadila. Še dobro, kajti med vojno so požgali šolo in druge pomembne stavbe v okolici. Zgoreli so tudi punkeljčki, njen je ostal cel.

Doma ni bilo zaslužka, zato je za prodajo pridno nabirala borovnice, maline, gobe. Mladi so se v tistih časih kar po nedeljski maši zmenili in zbrali pri kakšni hiši. Zagotovo je nekdo prinesel še harmoniko, da so lahko zaplesali. Pri šestindvajsetih se je poročila na kmetijo k Hkavc v Podgoro. Z možem sta gradila hišo in z denarjem je bilo vedno tesno. Zato se je pri osemintridesetih odločila, da bo šla v službo, da bodo lažje shajali. Zaposlila se je v Alpetourju, kjer je dvajset let ročno, s krpo, vodo in čistilom, čistila notranjost avtobusov in prala snemljive vzglavnike. Slednje še potem nekaj časa, ko je že bila v pokoju. Na kmetiji je vedno dovolj dela, a je našla tudi čas za klekljanje. Dobila je sukanec, čipke pa prodajala v Žiri in kasneje v Idrijo.

Ponosna je na tri sinove, sedem vnukov in pet pravnukov. Ko ji je pri šestdesetih letih umrl mož, se je začela družiti z upokojenci, da se ni zaprla vase. Sedaj kljub visoki starosti sama skrbi zase, kosilo pa ji postrežejo domači. Kot pravi, je hvaležna, da ima še ta pravo pamet, da ve, kaj dela, da si opere, zlika. Težave s hrbtenico ji lajšajo bergle in oporni pas. Z društvom invalidov Žiri se odpravi tudi na kopanje v Laško, pa čeprav je potem malo utrujena.

Milka Burnik