Epidemije in nalezljive bolezni nekoč na Poljanskem

O večini v oddaljeni preteklosti niti nimamo pisnih virov, ostala pa so posredna pričevanja. Eno izmed takšnih je kužno znamenje na Hotavljah. Med starejšimi prebivalci te vasi je še znano, da so visoko zidano znamenje v spomin na te dogodke postavili redki preživeli po kugi, ki je pustošila po Hotavljah in okolici. Kdaj se je to zgodilo, ni natančno znano. Epidemije kuge so se na Kranjskem, kamor je do leta 1918 sodilo tudi območje današnje gorenjevaške občine, sicer pojavljale najpogosteje v 16. in 17. stoletju. Znamenje v sedanji obliki sicer izvira iz kasnejšega časa (18. ali 19. stoletje, temeljito je bilo prenovljeno v 20. in 21. stoletju). Takratna medicina ni poznala očem nevidnih povzročiteljev bolezni. Bolezni niso znali ustrezno zdraviti, lajšali so le simptome, zato so se ljudje obračali na pomoč k Bogu, Mariji in svetnikom. Dodatni dokaz o epidemiji na območju Hotavelj je tako desni stranski oltar v cerkvi sv. Lovrenca, ki so ga posvetili svetemu Roku, zavetniku proti kužnim boleznim. Poleg njega je veljal za priprošnjika v tej zadevi tudi sveti Boštjan (Sebastijan). Njune kipe najdemo še v nekaterih drugih cerkvah na Poljanskem.

Kuga in druge bolezni
Izraz kuga so sicer nekoč uporabljali za različne vrste hudih nalezljivih bolezni, ki so povzročale množično umiranje ljudi, med drugim tudi za črne koze ali osepnice, ošpice, vodene koze, gripo, tifus, kolero, pa tudi sifilis, tuberkulozo in druge. Iz zgodovinskih virov je razvidno, da so oblasti že pred stoletji tudi na območju Loškega gospostva uvajale ukrepe, podobne trenutnim omejitvam gibanja in stikov med ljudmi, kazni za kršitve pa so bile stroge. S podobnimi ukrepi so omejevali tudi širjenje bolezni med domačimi živalmi, predvsem vprežno živino in konji. Tako je bila večina loškega ozemlja obvarovana pred obsežnejšimi posledicami epidemij prave kuge.
Epidemijo krvave griže v 18. stoletju na svoj način opisuje pisatelj iz Podgore Vladimir Kavčič v svojem zgodovinskem romanu Pustota. Pomemben vir za epidemiološko zgodovino so župnijske mrliške knjige, v katerih je naveden vzrok smrti. Tako je na primer leta 1794 v župniji Trata, ki je tedaj štela približno 1500 prebivalcev, med 26. marcem in 9. junijem zaradi epidemije vodenih koz umrlo okoli 40 majhnih otrok. Pisatelj in zgodovinar Josip Lavtižar, ki je bil kaplan v Poljanah v letih 1877–1878, omenja v svojih spominih epidemijo črnih koz, zaradi katere je v Poljanah in okolici umrlo veliko ljudi, predvsem mladih. Sam se je bolezni, po svojem lastnem mnenju, obvaroval z žvečenjem brinovih jagod, ki so v ljudski medicini nekdaj veljale za močan antiseptik. V drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja je Evropo prizadela nalezljiva bolezen tuberkuloza, ki so jo pri nas imenovali tudi jetika ali sušica. Imenujejo jo tudi Kochov bacil, po nemškem mikrobiologu in Nobelovem nagrajencu, ki jo je odkril leta 1882. Tedanja avstro-ogrska oblast je kmalu uvedla ukrepe, predvsem razkuževanje prostorov, kjer so se bolniki nahajali. Leta 1904 je bila ustanovljena Kranjska podružnica avstrijskega pomožnega društva za bolne na pljučih, včlanjeni sta bili tudi tedanji občini Poljane in Trata, kjer je bilo kar nekaj tuberkuloznih bolnikov. Društvo je pomagalo bolnim z osveščanjem, zdravniško oskrbo, bolne otroke so pošiljali na zdravljenje v Gradež ob Jadranski obali.
Leta 1940 je bil v Škofji Loki ustanovljen Protituberkulozni dispanzer tudi za bolnike iz Poljanske doline. Po drugi svetovni vojni sta uvedba cepljenja in antibiotikov to bolezen omejila.

Karantena je začasna prisilna osamitev živega bitja ali predmeta zaradi suma okuženosti z namenom preprečitve širjenja nekega nevarnega pojava. Najpogosteje se ukrep nanaša na osamitev ljudi zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, uporablja pa se tudi v drugih tovrstnih situacijah. Izraz izvira iz italijanske besede quaranta (giorni), kar pomeni štirideset (dni), saj so morale v Beneški republiki v obdobju kužnih epidemij ladje ostati zasidrane pred obalo 40 dni, kolikor je bila najdaljša inkubacijska doba. Šele potem se je posadka lahko izkrcala. Ukrep so sicer že pred Benečani uvedli v Dubrovniški republiki leta 1377, a le za 30 dni in se je zato imenoval trentin.

Pustošenje španske gripe pred sto leti
Kraji v Poljanski dolini se niso izognili posledicam pandemije španske gripe, ki je v približno letu dni od leta 1918 do 1919 pobila od 50 do 100 milijonov ljudi po vsem svetu. Umirali so predvsem mlajši. Šele nedolgo nazaj je medicinska stroka odkrila vzrok množičnega umiranja te starostne skupine. Virus španske gripe je izzval prehud odziv imunskega sistema, ki je povzročil citokinski vihar v telesu in posledično smrt.
Cepljenje, ki se je z razvojem medicine množično uveljavilo v zadnjem stoletju in pol, je močno zavrlo širjenje nalezljivih bolezni. Zadnji večji izbruh nevarne nalezljive bolezni pred sedanjo se je zgodil leta 1972, ko se je na Kosovu začel širiti virus črnih koz. Takratna jugoslovanska oblast je uvedla vojno stanje in karanteno. V Sloveniji sicer ni zbolel nihče, so pa proti tej bolezni cepili velik del prebivalstva. Cepljenje proti črnim kozam so izvajali še nekaj let zatem. Cepljenim proti temu virusu se je na mestu posega običajno razvila značilna brazgotina. Do konca 70. let 20. stoletja je medicinski stroki s cepljenjem in drugimi ukrepi uspelo izkoreniniti virus črnih koz in veljajo za prvo povsem izkoreninjeno bolezen na svetu. Virusi in bakterije sicer mutirajo, zato se nikoli ne ve, kdaj bo prišlo do naslednje epidemije katere izmed nalezljivih bolezni, dejstvo pa je, da so epidemije vedno pomembno vplivale na družbo in včasih usodno spremenile tok zgodovine.

Jure Ferlan