Kuhanje kope

V začetku maja je na domačiji pr' Lazarčk v Smoldnem dišalo še lepše kot ponavadi, saj je ata Jurij kuhal kopo.

Pred nekaj leti je po 40 letih spet začel oživljati to staro tadicijo, ki sta jo nanj prenesla njegov oče in 'Komarjev' Lojze, Lojze Klemenčič, takratni mojster koparjenja. Svoje prve kope se ata Jurij spominja takole: »Kuhal sem jo pri 20-ih, to je bilo leta 1967. Kopišče je bilo od hiše oddaljeno kilometer in pol. Tja sem hodil z motorjem. Medtem ko sem bil v službi,  je nanjo pazil oče. Ob večerih so prišli sosedi in prijatelji, skupaj smo sedeli pri kopi in peli. Starejši so nam mlajšim svetovali, kje so kakšne fajn punce.« Povedal je, da je delo potekalo drugače kot sedaj. Kopo so sestavljali tri ali štiri dni, medtem pa so si pripovedovali zgodbe. Sedaj delo poteka hitreje in sestavlja jo sam ali pa mu pomaga sin Peter, kateremu predaja znanje o tradiciji, ki izginja. Na domačiji je šest starih in eno novejše kopišče, na katerem zadnjih nekaj let redno kuha kopo. Sestavljati jo začne iz zdravih, napol suhih drv, ki jih pokončno zloži okoli 'stržena' (pet, z obroči v krog povezanih palic, premera 25 centimetrov). Nato jih obloži s smrekovimi vejami, tako je kopa 'ob grasana'. Zatem jo obsuje z zemljo, zraven kope pa zakuri ogenj, katerega žerjavico z vrha kope s 'košaretom' (leseno, smetišnici podobno koparsko orodje) strese v 'stržen'. Prva dva dni se kopa zasipa z 'bokajnem', majhnimi kosi lesa. Ko pride ogenj do vrha kope, se zasuje in kuha. Od začetka mora kopo preverjati na dve uri, nato pa na štiri ure, zato koparji uporabljajo koparsko kočo, v kateri spijo in vedrijo. Kuhanje traja 10 dni, nato pa na vrsto pride trganje kope. Najprej se odstrani zemljo, nato pa se 'ven vleče', gasi in pospravlja oglje. Ata Jurij je povedal tudi, da je največja kopa, ki jo je skuhal do sedaj, vsebovala šest ton oglja, vsega pa je kupil kovač Janez Krmelj iz Hotovlje.

Za zaključek mi je zaupal tudi najlepše trenutke koparjenja. To ni takrat, ko je delo končano ali pa to, ko je prodano vse oglje, ampak zgodaj zjutraj, ko je še vse tiho, a gozdne ptice že žvrgolijo.

Meta Stanonik, vnukinja