Minister počastil Šubice

Ne želimo, da bi šli obletnice Šubicev kar tako mimo, in v tem prispevku predstavljam, kaj se je že pisalo o Šubicih, kako so doma cenili njuno delo in ju umestili v zgodovino slovenske likovne umetnosti. O Štefanu, Janezu in Juriju mi je v nekajdnevnem raziskovanju literature uspelo zbrati okrog sedemdeset tekstov. Besedila so ustvarjali umetnostni zgodovinarji, ravnatelji kulturnih institucij, slikarji, novinarji. O Štefanu Šubicu za časa njegovega življenja najdemo le drobne zapise o njegovih izdelkih (v cerkvenem časopisu Zgodnja danica), nekoliko več zapisov je ob njegovi smrti (Slovan, Slovenski narod, Ljubljanski zvon). V teh nekrologih je poudarjeno, da je bil Štefan spoštovan človek, cenjen v poklicu in oče dveh akademsko izobraženih slikarjev, ki bivata v tujini. Pozneje Štefana omenjajo v besedilih, ki obravnavajo npr. pregled in vlogo podobarskih delavnic, njegove obnove oltarjev, križevih potov in druge cerkvene opreme, izdelavo fresk ter druga dela njegove delavnice. V veliki meri se ta besedila prepletajo z delom in življenjem sinov. Najbolj celovito je Štefanov lik prikazan v knjigi F. Mesesnela Janez in Jurij Šubic. Sicer je edini tekst, v celoti posvečen Štefanu, objavljen leta 2014 v Vaščanu, glasilu krajevne skupnosti Poljane. Avtorica je umetnostna zgodovinarka Maruša Gantar (Košir) iz Hotovlje, ki je leta 2017 izdala tudi knjigo z naslovom Dom slikarjev Šubic – pisma pripovedujejo. V njej je, na podlagi izbora iz bogate družinske korespondence, ki jo hrani Narodna galerija, ustvarila bolj ali manj podrobne portrete družinskih članov.

Janez in Jurij zanimivejša umetniški in širši javnosti
Janez in Jurij sta bila kot akademsko šolana umetnika z razgibano, čeprav kratko življenjsko usodo veliko zanimivejša umetniški in širši javnosti. Tako ju zasledimo v slovenskem časopisju že od leta 1878 kot avtorja ilustracij v Stritarjevem Zvonu, v zapiskih v letih 1881/83 pa Jurij poroča v o pariškem Salonu. V letu 1885 se v Ljubljanskem zvonu pojavi več prispevkov o Šubicih: J. Vesel najprej predstavi Janeza, zatem še Jurija in zapis zaključi z ugotovitvijo, kako je škoda, da sta brata prisiljena delati zunaj domovine in za tujce. Naslednje leto sledi članek V. Holza v Slovanu o Juriju kot veščaku cerkvenega slikarstva – gre za njegove poslikave v Šentjakobski cerkvi. "Oh zopet si, nesrečna domovina / Prezvestega sina ti izgubila," je leta 1889 zapisal pesnik v Domu in svetu, ko je smrt vzela Janeza, 39 let starega, vendar že izčrpanega in bolnega. Kmalu za njim, naslednje leto, se poslovi še 35-letni Jurij. "Suhi so čopiči, palete prazne / Nikoli vaju ni iz tuje zemlje," sta zadnja stiha prvega izmed štirih sonetov, ki jih je Aleš Ušeničnik posvetil v tujini prezgodaj umrlim rojakom. Ljubljanski zvon je ob smrti Janeza in Jurija objavil obsežna zapisa, ki vsebujeta ključne podatke o njunem življenju in delu. Še podrobneje opiše v Domu in svetu leta 1892 Janezovo in Jurijevo življenje in delo njun bratranec Ivan. Za ponazoritev značajev obeh poseže po njuni korespondenci z domačimi in predstavi vsebino nekaj njunih pisem. Objava teh pisem in potem čez osem let še Jurijevih pisem bratrancu Ivanu je pokazala, kako bogat vir podatkov je korespondenca Šubičeve družine. S pismi se začnejo ukvarjati še drugi raziskovalci. Tako v letih 1927/28 F. Mesesnel objavi Jurijeva pisma češkemu slikarju Hynaisu ter Janezova bratrancu Ivanu Šubicu, leta 1929 pa V. Steska predstavi del pisem bratov Šubic sestri Micki. Pisma so pomemben vir podatkov za ključno delo o Šubicih – monografijo Janez in Jurij Šubic F. Mesesnela in že omenjeno knjigo Dom Šubicev – pisma pripovedujejo.
Z bolj poglobljeno analizo nastanka posameznih del, vezanih na določeno obdobje, ali umestitev njune ustvarjalnosti v širši kontekst slovenskega in evropskega slikarstva je začel J. Mantuani leta 1917, ko je na dveh primerih ponazoril, kako prizadevno in temeljito sta se brata lotila pripravljalnih študij pred izdelavo končne verzijo slike oziroma risbe. F. Mesesnel se v komentarju razstave slovenskega modernega slikarstva v Pragi in Ljubljani dotakne tudi Šubicev in njunega odnosa do prvega učitelja Wolfa: "Stopnjema so prihajali v idealistično umetnost obeh bratov realistični slikarski elementi, preobrazila se je neopazno tudi njihova duševnost in zadnja dela rano umrlih umetnikov pomenijo tako razdaljo od mojstrove delavnice, da leži med obema res nov svet." F. Mesesnel na podlagi raziskav poroča leta 1935 o delovanju Jurija v Atenah, dve leti potem o povezavah bratov s češkimi slikarji. Jurijevo delo v Atenah je pozneje pritegnilo tudi A. Kocjančič, da je Jurijeve poslikave v Schliemannovi palači celoviteje fotografirala ter jih predstavila leta 2002. Letos je tudi objavila roman o njegovem življenju z naslovom Spomin pozabljene muze: po poteh slikarja Jurija Šubica. Leta 1939 izide omenjena Mesesnelova monografija, ki nazorno predstavi pot, ki sta ju prehodila iz okolja nabožnega, nazarenskega slikarstva do ustvarjanja bolj realističnih podob z elementi modernizma. Čeprav se z delom Šubicev pozneje ukvarjajo tudi drugi ugledni umetnostni zgodovinarji, je prispevek F. Mesesnela izjemen in nenadomestljiv. Ob izidu monografije so se s prikazi odzvali S. Mikuž, K. Dobida, F. K. Kos, F. Stele. Tako Mikuž za avtorja zapiše, da je: "… strnil biografsko gradivo z umetnostno rastjo obeh bratov v celoto ter jo na ta način kot nek biografsko-umetnostni roman posredoval bralcu." Dobida poudari kruto realnost, v kateri sta brata živela: "Oba sta do konca življenja morala iskati religiozna naročila, čeprav je zlasti Jurij gotovo težko ustvarjal v tako ozko predpisanih mejah. Zato so tudi mnoga izmed teh del tako neosebna, saj so očitno zgolj krušna naročila." Tudi pozneje so se različni avtorji lotevali Šubicev s teoretičnega vidika ali analize nekega konkretnega izdelka: T. Brejc (1998), B. Jaki (2001), S. Kapus (2005), M. Komelj (2009), M. Gantar (Košir) (2012 in 2013). Tako si Brejc prizadeva umetnostno ozadje Janezovih rimskih krajin umestiti v kontekst evropskega krajinarstva: "Status avtonomne pleneristične študije je bil dosežen in trdno zasidran v predstavnih kategorijah evropskega krajinarstva. Janez Šubic je pridal svoj delež in za trenutek razsvetlil provincialno okolje z dragocenimi podobami, ki pravzaprav ne sodijo vanj, temveč v širši evropski kontekst." Podobno S. Kapus kliče k ponovni analizi vzgibov za zasuk v slikarstvu Jurija Šubica po prihodu v Pariz: zasuk ni posledica nekega razvojnega loka v slovenski likovni umetnosti, ampak bolj prilagoditev pričakovanju okolja. Zaradi tega je umestitev Jurija Šubica v slovenski likovni zgodovini, kot nekega veznega člena z impresionizmom, odraz svojevrstne mitologizacije umetnosti.

Janezova in Jurijeva dela najdemo povsod po svetu
Janezova in Jurijeva dela so povsod po svetu, pomemben fond slik, študij in skic hrani Narodna galerija. Leta 1937 je Narodna galerija pripravila reprezentativno razstavo njunih del (okrog 250), na kateri so bila razstavljene tudi njune slike v zasebni lasti. Nabožne slike so bile razstavljene v prostorih Narodne galerije, posvetne pa v Jakopičevem paviljonu. Ob tej razstavi je Č. Škodlar pripravil obsežen prispevek o Šubicih v reviji Življenje in svet in v članku navedel nekaj še novih dejstev o bratih. Zanimivo je, da je leta 1977 Narodna galerija predstavila nekaj študij in skic Janeza in Jurija v mali dvorani Kulturnega doma v Poljanah. Risbe obeh bratov so bile razstavljene tudi na razstavi Risba na Slovenskem 1870–1950 leta 2009.
Ob stoti obletnici rojstva Janeza Šubica je bila decembra leta 1950 v Narodni galeriji odprta razstava skic in risb Janeza Šubica. L. Menaše piše v Slovenskem poročevalcu, da so bili na odprtju razstave poleg mnogih ljubiteljev slovenskega slikarstva tudi mnogi ugledni gostje. Večino izmed njih zasledimo čez deset dni na dogodku, opisanem v Gorenjskem glasu, v članku Odkritje spominskih plošč Janezu in Juriju Šubicu. V njem avtor poroča o postavitvi dveh spominskih plošč: ene v Hotovlji, na nekdanjem domu Štefana Šubica, druge na Štefanovi hiši v Poljanah. Plošči sta izdelani po načrtu arhitekta Plečnika. Na slovesnosti v Hotovlji je umetnostni zgodovinar E. Cevc orisal okolje, iz katerega sta zrasla Janez in Jurij, in pomen njunega očeta Štefana; B. Jakac je spregovoril v imenu Zveze jugoslovanskih umetnikov in poudaril pomen tradicije za razvoj sodobne umetnosti; spominsko ploščo je odkril minister za znanost in kulturo B. Ziherl. Po zaključku so se udeleženci premaknili v Poljane do Štefanove hiše Pod skalo. Tam je umetnostni zgodovinar L. Menaše orisal življenje in delo bratov Šubic, minister pa odkril še drugo spominsko ploščo. Po zaključenem programu v Poljanah so predstavniki kulturnega in političnega življenja obiskali še cerkev sv. Volbenka in si tam ogledali slike bratov Šubic. Novinar ni zapisal, ali so si morda ogledali tudi poškodovano poljansko cerkev, ki je do leta 1944 hranila veliko del podobarske delavnice Šubicev.
Če pogledamo na ta seznam člankov in dogodkov, uglednih imen, povezanih z njimi, lahko rečemo, da se je domovina vsaj na koncu pokazala kot skrbna mati do bratov in očeta Šubic. Veseli smo, da je tudi v domačem okolju nastalo nekaj del in dogodkov, zaradi katerih so Šubici še prisotni v spominu kraja. Ne nazadnje velik prispevek k ohranjanju tega spomina pomeni prenova Štefanove hiše v Poljanah ter ustanovitev Kulturnega centra slikarjev Šubic s strani Občine Gorenja vas - Poljane. Po desetletni prenovi je v letu 2015 Štefanova hiša odprla vrata za različne kulturne dogodke. Na nas je, da ji vdahnemo življenje, da bo naključni obiskovalec lahko spet rekel: "Vsa hiša je okrašena s slikami in že od zunaj se jej pozna, da bivajo v njej umeteljniški izobraženi ljudje," kot v času Štefana, Janeza in Jurija.
Morda se takrat v Poljanah spet pojavi kakšen minister za kulturo?

Goran Šušnjar