Nič prijetni spomini

Ko smo 12. marca izvedeli, da se šole po Sloveniji zaradi covida-19 zapirajo, nam ni bilo še prav nič jasno, kaj to pomeni. Sicer smo na šoli takoj začeli z akcijo in v dveh dneh sta računalnikar in pomočnik ravnateljice že imela pripravljeno osnovno shemo za delo na daljavo. Zaposleni smo se naenkrat znašli pred kopico izzivov in mnogi so jih sprejeli in usvojili.
Prav nič prijetni spomini me ne vežejo na tisti petek, 13. marca, ko sem učence posamično po razredih vodila v računalniško učilnico in jim predstavljala način dela na daljavo, ki se je rodil čez noč. Z nekim čudnim občutkom nevednosti, strahu in bojazni, da bo trajalo dlje časa, sem poskušala učencem pojasniti situacijo, v kateri smo se znašli vsi skupaj. Moj optimizem je po štirinajstih dnevih izpuhtel, situacija se ni spreminjala na bolje, dela je bilo veliko, elektronska pošta, telefoni, sporočila z MIZŠ so deževala brez prestanka. Redno sem s strani strokovnih delavcev prejemala informacije o delu, sodelovanju z učenci in starši, pošiljala sporočila, se srečevala z zaposlenimi preko video konferenc. Šola ni samevala, skupaj s še peščico sodelavcev smo delali in razmišljali, kaj bi še lahko izboljšali in kako bi pomagali učencem in staršem.
Spletna učilnica je hitro zaživela, dnevno je bil obisk zabeležen v številu 1000. Ves čas smo se zavedali, da pa vsi učenci nimajo enakih pogojev za delo. Z donacijo posameznikov in Rotary Cluba Škofja Loka smo nekaj učencem preskrbeli računalnike za lažje delo. Izpeljali smo anketo med starši. Rezultati ankete so bili spodbudni, saj je 80 odstotkov staršev menilo, da imamo dobro organizirano delo. Zaposleni so se trudili, da so ohranjali stik z učenci in njihovimi starši in bili smo veseli pohval, saj smo vedeli, da smo na pravi poti. Ugotavljam, da smo na daljavo delali uspešno, manj spodbuden pa je podatek, da snov ni usvojena po pričakovanjih, problem je tempo dela in samokritičnost posameznih učenk in učencev.
In kako v novo šolsko leto? Variant je veliko, mi se nanje pripravljamo. Iščemo najbolj optimalne rešitve, učimo se na preteklih izkušnjah. Največja dilema je, kako snov dobro utrditi, da ne bi ostala prevelika vrzel v znanju. Druga dilema je računalniška opremljenost družin, predvsem tistih, v katerih je več šoloobveznih otrok. Še nekaj nas skrbi, in sicer psihični učinek dela na daljavo in obremenjenost staršev. Zavedamo se, da starši prav vsem učencem ne morejo pomagati v taki meri kot učitelj. Zavedamo se, da so starši vpeti v sistem dela in drugih obveznosti in dejstvo postaja in se hkrati potrjuje, da šola je pomembna, da so pomembne socialne interakcije, ki potekajo na šoli, da je šola spodbudno okolje, kjer z ustrezno podporo učiteljev učenci dosegajo dobre rezultate.
Upam, da nam bo jesenski čas naklonjen, da bomo na prvi šolski dan sprejeli vse učence, kajti največje zadovoljstvo je pogledati smejoče se obraze otrok, ki vstopajo skozi šolska vrata z željo po znanju in srečanju s sošolci.

Metka Debeljak, ravnateljica OŠ Poljane