Njeno potico so jedli tudi v Vatikanu

Po izobrazbi kuharica je po rojstvu otrokob skrbi za bolne starše morala ostati doma. Načrtovala je vrnitev v službo, vendar se je obrnilo drugače. "Težko bi takrat plačevali dom za dva starejša in še vrtec za otroka, zato sem začela razmišljati o dopolnilni dejavnosti. Ni mi žal, a moraš biti vztrajen in gledati v prihodnost." Redila je tudi do tristo kokoši nesnic, se ukvarjala z odkupom gob in priložnostno pekla ter izpopolnjevala recepte za slavja prijateljev in sorodnikov.

"Prva leta sem še prodajala na tržnicah, potem je bilo pa povpraševanja toliko, da enostavno ni bilo več časa," pove. "Reklama je šla od ust do ust. Velikokrat so me poklicali v Galerijo Krvina, kjer sva z Janijem Bogatajem sodelovala na veliko dogodkih, na katere so ljudje prihajali od vsepovsod." Tam so jo srečali tudi zaposleni v Protokolu Republike Slovenije in tako so se ji na široko odprla vrata v leto 2008, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji – pecivo, ki so ga tedaj ponujali v državnem zboru ob obiskih delegacij, je prihajalo večinoma iz njene delavnice. Z njim so se sladkali tudi udeleženci in sodelujoči na kulturnih, državnih in občinskih proslavah v dolini, pekla je za muzeje in galerije po Ljubljani ter druge lokacije po državi in v tujini: od Maastrichta na Nizozemskem do Maasmechelena v Belgiji in Nemčije, kot poslovno darilo so jedli njeno potico na konzulatih po svetu, celo v Vatikanu. Zdaj že izkušena mojstrica pekovskih izdelkov, ki so del blagovne znamke Dedek in babica, peče predvsem po predhodnem naročilu ter za trgovine KGZ Škofja Loka, kjer dobro sodeluje z vodstvom in ustrežljivimi trgovkami.

Prisega na domače sestavine
"Vedno sem imela toliko naročil, da sem jih komaj sproti izpolnjevala," prizna. Ob konicah je spala le po nekaj ur na noč. Zaposlenih ni imela, so ji pa pomagali domači. Še danes največ peče za končne stranke, za različne dogodke in slavja, poroke, krste, birme, prireditve, poslovna darila. "Od piškotov največ povprašujejo po mešanih ovalih in domačem prijatelju. Pečem razne pite, več vrst potic. V pecivo ne dodajam umetnih dodatkov. Uporabljam večinoma domače orehe, maslo, jajca, jagodičevje in sadje pa pehtran in drobnjak za potice, kuham domač terjak," poudarja izbor in predelavo večinoma domačih sestavin.

Jemo z očmi
"Od nekdaj rada vse pečeno tudi lepo dekoriram," pravi, saj je prepričana, da ljudje najprej okušamo z očmi. "Vse izdelke naložim na pladnje, okrasim s preprosto dekoracijo in dostavim na kraj dogodka, če je treba. V ta namen sem dokupila različne pladnje, košarice, kvačkane prte." Na vprašanje, koliko peciva in potic je v tem času napekla, v smehu odgovori, da bi lahko spečeno odvažali z vlačilci … "Za konec tedna, ko so bile poroke, sem zagotovo spekla po deset, dvajset kilogramov potic. Pred božičem je šla peka tja v sto kilogramov, za poslovna darila se je peklo tudi po trideset, petdeset, celo sto in več potic …" Sama sicer prisega na slano ocvirkovo potico, mož Janez ima pa najraje krajčke orehove potice. Speče še makovo, lešnikovo, kokosovo, pehtranovo, drobnjakovo, čokoladno in rožičevo potico. Za praznike gredo večje, za družinska slavja pa manjše, "banketne", narezane v velikosti grižljaja.

"Vidim, da se da, tudi če ni toliko dela" 
Ocenjuje, da so med epidemijo naročila upadla za četrtino, še vedno pa prodaja v trgovine Kmetijske zadruge Škofja Loka. "Prodaja se tam ni spremenila, plačilo je redno. Doma pa ljudje pečejo več sami, zato tako, kot je bilo, ne bo nikoli več," je prepričana. Nekaj več kot leto dni ima še do upokojitve, a je odločena, da tako garala, kot je nekdaj, ne bo več. Morda bo obdržala nekaj posla, preostanek pa uživala v pokoju. "Šele zdaj, ko je epidemija in so naročila upadla, vidim, da se da dan preživeti, tudi če ne delam veliko ali sploh nič." Vnuki, čas zase, sprehodi – tega si bo privoščila več. "Če drugi lahko preživijo s pokojnino, bom pa jaz tudi," doda. "Nobena stvar ni stoodstotna, saj tudi služba ni. Človek se mora pa tako ali tako vedno prilagajati," strne filozofijo svoje podjetnosti tudi ena od ustanovnih članic in nekdanja predsednica Društva za razvoj podeželja Resje.

Damjana Peternelj