Predstavljamo prostoferje

Oba sta upokojena in sta za to, da na občini iščejo voznike za opravljanje storitve, izvedela v Podblegaških novicah. Irena pravi, da ima zdaj mnogo več časa zase, ki ga prej ob službi in treh sinovih ni imela. "Ker pa zelo rada vozim – sploh s tako dobrim avtom –, sem si rekla, zakaj pa ne bi združila prijetnega s koristnim," pojasni svojo odločitev. Bojan je nazadnje delal v domu starejših, kjer si je pridobil nekaj izkušenj za delo s starejšimi. Delo je bilo zanimivo, in ker rad pomaga, so mu vožnje v veselje: "Doslej sem opravil trinajst prevozov – v Ljubljano, na Golnik, Jesenice in nekaj lokalnih voženj. Moj prvi prevoz je bil v zdravstveni dom, ko sem peljal nekega gospoda na pregled. Starejši so naročeni na preglede, razne kontrole, nekateri težko hodijo, slabo slišijo, potrebujejo spremstvo, pomagam, kolikor lahko," zadovoljno pove.

Irena je prevoze začela decembra lani, od takrat opravi približno tri ali štiri na mesec, včasih manj. "Največkrat so to prevozi na razne preglede na Jesenice, v Škofjo Loko, šla sem tudi že v Trebnje in Dobrno, nekajkrat pa sem peljala tudi na zdravljenje na onkološki inštitut." Nekateri se jima opravičujejo, ker njihov sin, hčerka ali vnuk ne morejo dobiti prostega dneva. Večkrat pa se zgodi, da so to ljudje brez svojcev v bližini ali pa sploh brez njih. Bojan pove, da je po navadi pogovor bolj sproščen ob vračanju nazaj, povedo mu marsikaj, a mu zaupanje med njim in sopotnikom izjemno veliko pomeni. Vsi, brez izjeme, potrjujeta oba sogovornika, so zelo zadovoljni in hvaležni, še posebno za prevoz 'od vrat do vrat'. "Temu primerno se hočejo tudi zahvaliti s kavico, piškoti, nekateri celo sprašujejo, koliko so dolžni. Z nasmehom jim odgovorim, da nič, in jim rečem, da bo najbolje, če bo takih prevozov čim manj … seveda v dobrem smislu," pove Irena.

"Še bom pomagal, saj me to delo veseli," napoveduje Bojan, ki je na poslanstvo, ki ga opravlja, tudi ponosen. Tako kot Irena, ki ji pomeni zelo veliko: "Lahko bi rekla, da več, kot pa če bi prevoze opravljala za denar. Osebno zadovoljstvo je mnogo večje, veste. Pomeni, da tudi jaz prispevam delček k naši skupnosti. V tem materialističnem svetu je to storitev, ki ni plačljiva oziroma je ne moreš kupiti z denarjem, ampak z dobro in lepo besedo."

Damjana Peternelj