Prešeren je figce talal, jaz pa lizike!

Prva pesniška zbirka z naslovom 1. knjiga poezij je luč sveta ugledala šele pet let pozneje, leta 2019 po zaslugi prijateljev. "Prepričali so me, da moram svoje pesmi deliti z ljudmi in jih ne le hraniti v svojem dnevniku." V njej je zbranih 43 pretežno ljubezenskih pesmi, saj je sprva pisal le o ljubezni. "Šele po spisanih petdesetih pesmih sem nekako spoznal, da je to res moj talent, in začel pisati o vsem."

Tako piše o prijateljih in spominih z njimi ter skupnih dogodivščinah. "Navdih črpam tudi iz osebnega življenja, zgodb, ki mi jih zaupajo ljudje, narava … Moja bujna domišljija nima meja! So pa tu tudi dekleta; tako kot vsak pesnik imam tudi jaz v življenju osebo, ki ji pravijo muza," smeje pojasni. Pesniška zbirka Prijatelji so moje življenje, izdana v začetku preteklega leta, je zahvala prijateljem: "Vedno poudarjam, da so oni moje življenje, mi dajejo navdih ter živijo v mojih pesmih." Kot pove, je vsaka pesem v tej knjigi posebna. Nima ene, ki bi mu bila bolj všeč kot druga. "Pa vendar, ko pomislim na to knjigo, mi na pamet vedno pade pesem z naslovom Hišica pod Blegošem." Obe pesniški zbirki sta izšli v samozaložbi v nakladi 200 izvodov. Za vse poskrbi sam, le pri tretji zbirki mu pri oblikovanju naslovnice pomagajo drugi, med njimi tudi otroci s svojimi ilustracijami. Pisanje pesmi mu predstavlja tako sprostitev kot izpoved. "Pišem zaradi veselja in kadarkoli dobim navdih oziroma nekako začutim, da je pravi čas za pisanje." To se zgodi med delom v službi, na sprehodu, v času, ki ga preživlja s prijatelji. Tako ima s seboj vedno list papirja in svinčnik ali telefon, da si hitro zapiše. Poudarja, da pri pisanju ne gre brez čustev, zaradi tega je pesem popolna in tako bralec začuti, kaj je pesnik želel povedati. Kot prizna, mu je veliko lažje pisati v knjižnem jeziku, saj hitreje in lažje najde rimo. "Ko napišem prvo vrstico, že vem, ali bom pisal v knjižnem jeziku ali narečju," smeje razloži Dolenc, sicer po poklicu kamnosek. Če piše o svojih osebnih dogodivščinah, piše v narečju, če pa je pesem namenjena določeni osebi, jo napiše v knjižnem jeziku.

Zbirka, ki bo izšla predvidoma aprila, je namenjena otrokom. V njej je veliko otroških pesmi z ilustracijami in pravljica. "S tem sem ne le presenetil druge, temveč tudi sebe. Gre za pravljico, napisano po pesmi Maulaj, ki sem si jo izmislil že leta nazaj," razloži 23-letnik, ki je v Poljanah poznan pod vzdevkom Pesnik. Že ko je napisal prvo pesem, ga je nekdo začel klicati Pesnik: "Tega takrat nisem jemal resno, zdelo se je smešno. Zdaj pa v Poljanah samo omeniš besedo pesnik in vsi takoj vedo zame. Včasih se mi zdi, da je to že moje ime, in zgodi se, da se tako tudi podpišem." Ljudje ga prepoznajo tudi po klobuku, ki je njegov zaščitni znak. Poleg tega ima v žepu vedno lizike, ki jih deli otrokom in ljudem, ki jih sreča: "Jaz pravim tako: Prešeren je figce talal, jaz pa lizike," zaključi pesnik, ki poleg pisanja in druženja s prijatelji tudi rad pomaga ljudem.

Lidija Razložnik

HIŠICA POD BLEGOŠEM
Pod Blegošem hišica stoji,
tam se od sreče mi smeji,
le k njej me srce vodi,
kot da resnično tja sodi.
Moja čustva govorijo,
me k njej podijo,
tam je bistvo mojega življenja,
dragoceni vir mojega pesnenja.
V njej deklica prelepa,
ki z vsem najlepšim je odeta,
teh oči iskrivih, rjavih,
ne bom pozabil tudi v letih starih.
Njen pogled me posrka,
takrat srce prijetno trka,
to je najlepši trenutek,
ki vedno podari mi ta nepopisni občutek.
Meni čustva je zmešala,
se meni še nikoli zlagala,
vedno bliže k mojemu srcu leze,
upam, da se kdaj tega od mene naleze.
Tam pod Blegošem stoji hišica,
ki daje ljubezen v srčeca,
do nje me vsaka bo pot vodila,
da spomine z lepo deklico bo obudila.