Šele dobro začeli delati, pa so že morali zapreti

»Odprto smo imeli vsega skupaj le dva konca tedna. Nismo pričakovali, da se bo naše delo tako nenadoma in hitro ustavilo kot tudi ne, da bodo ukrepi tako drastični. « Vrata koče so spet odprli konec maja. »Zadnji čas, so rekli obiskovalci, ki so bili sprva še malo zadržani. Sčasoma se je ta zadržanost izgubila in je ni več čutiti. Uporabljamo maske in razkužilo. Še vedno pazimo na primerno razdaljo, večinoma pa so obiskovalci zdaj ob lepih dnevih najraje zunaj.«

Od kuharice do oskrbnice 
Simona je po izobrazbi kuharica, pred tem je delala v keteringu na letališču na Brniku. Izkušnje ji pridejo še kako prav, prizna. »Sploh glede na to, da sem kot otrok želela postati zlatarka,« se posmeje. Ni iz teh krajev, a je z njimi zelo povezana.

Mož Hinko je iz Koprivnika, kjer gradita hišo, tako da je bila odločitev za oskrbništvo precej lažja. »Po 25 letih sem si zaželela spremembo. Takoj, brez premisleka, sem se odločila, da pridem sem. Sploh se ni bilo težko vpeljati. V začetku sem prevzela kuhinjo, za točilnim pultom je bila bolj hči, zdaj ko sem spoznala ljudi, pa tudi tja bolj 'korajžno' stopim.« 

Obiskovalci od vsepovsod 
Gostje prihajajo od vsepovsod, veliko je pohodnikov in kolesarjev z vseh koncev Slovenije in domačinov tako s cerkljanske kot s poljanske strani, saj je Ermanovec na meji med občinama Gorenja vas - Poljane in Cerkno. Marsikdo se do koče, saj je cesta asfaltna, pripelje z avtomobilom, ne glede na vreme. »Edino tujcev pa letos res še ni bilo, a smo že sprejeli nekaj rezervacij Nemcev in Italijanov.« Nudijo tudi prostor za piknike, na terasi lahko postrežejo do 45 ljudi. Med tednom je obiskovalcev manj, ob sobotah in nedeljah »je pa kar lepo polno«, pove Simona.
Razgled je od koče na 964 metrih nadmorske višine razkošen, vidi se vse do Snežnika in Trnovskega gozda. 

Hišni specialiteti »kremšnita« in gibanica
Ob koncih tedna nudi več jedi na žlico. Blizu sta Kmetija Žunar z mesninami in kmetija Pri Leskovcu, kjer se oskrbi z jogurtom in skuto, tako da so sestavine večinoma domače. Največkrat pripravi joto, ričet, golaž, pasulj, bograč, golaž, tudi žlikrofe, vampe, telečjo obaro. Zraven ponudi ocvirkovko ali sveže pečene štručke, ki jih peče hči. Ob vprašanju obiskovalcev 'A toliko imate v ponudbi?' se samo zadovoljno namuzne. »Všeč mi je, da lahko pokažem svoje spretnosti, to, kar znam. Vesela sem, če rečejo, da je bilo dobro in da bodo še prišli. To odtehta vse, dobiš zagon.« Njena strast je peka slaščic. Tako rada jih peče, da je za to navdušila hčer, ki se je ob delu izučila za slaščičarko. »Zelo mi pomaga. Malo si razdeliva, kaj bo katera delala. Najbolj zaželeni sta 'kremšnita' in gibanica.« Nazadnje so postregli okrog trideset kosov gibanice, skoraj toliko kremnih rezin pa nekaj manj jogurtove torte in še toliko zavitka. »Eni pokusijo kar več sladic hkrati, marsikdo pa jih pride iskat tudi za domov,« je ponosna.

Možna uporaba turističnih bonov 
Odprto imajo od srede do nedelje. Za dobrodošlico v teh dneh ravno »sončijo« vršičke v sladkorju, ki bodo pomešani s »kačjo slino« odličen »smrekovček«. Pri njih bo možno izkoristiti tudi turistične bone. Rezervacije sprejemajo na številki 051 256 881 ali na e-naslovu info@pd-sovodenj.si. Če bo povpraševanje veliko, bodo kočo odprli vse dni v tednu. Kakšne načrte imajo, vprašam ob koncu. »Meni je všeč. Ne vem, kaj sem tako dolgo čakala. Če bo šlo, bomo ostali,« je odločena Simona.

Damjana Peternelj