V spomin borcem za severno mejo

V Zborniku Gorenjevaško in Hotaveljsko (2020) je objavljen spisek mož, ki so sledili klicu domovine, med njimi 11 iz sedanje KS Poljane: Jurij Božnar (1897–1981) iz Zakobiljka, Urban Čelik (1898–1990) iz Loma, Jože Jesenko (1899–1990) z Gorenjega Brda, Ignac Križnar (1898–1994) iz Delnic, Jurij Mravlja (1897–1979) iz Podobena, Anton Oblak (1899–1987) iz Hotovlje, Janez Pintar (1897–1972) z Gorenjega Brda, Janez Rant (1898–*) iz Dolenčic, Jakob Stanonik (1895–1977) iz Lovskega Brda, Ciril Šubic (1895–1970) iz Hotovlje in Janez Šubic (1899–1959) z Gorenjega Brda. Zaslužijo si naš globok poklon ter spoštljiv spomin in so vzor spoštovanja lastne domovine.

Slovesno odprtje razstave je bilo zadnjo soboto v marcu v Kulturnem domu v Poljanah. Uvodni nagovor ter predstavitev pesmi Rudolfa Maistra in Janeza Menarta so oblikovali Goran Šušnjar, Vesna Čadež in Jernej Pisk. Predsednik in podpredsednik društva sta kot avtorja razstave pojasnila razgibano dobo slovenske vojaške in narodne zgodovine pred sto leti. Pozitivno jo je zaznamoval slovenski general Rudolf Maister. Sedanji mladi generaciji naj bo njegovo ravnanje vzor domoljubja in zavzemanja za svobodo dežele, ki smo jo dočakali sedem desetletij kasneje.

Pri tem se zastavlja vprašanje današnjega odnosa do Rudolfa Maistra. Predvsem bi morali več govoriti o tem, da je rešil del narodnega ozemlja. V odločilnem trenutku je na lastno pest izpeljal tisto, česar ni storila narodna vlada v Ljubljani. Po porazu avstro-ogrskega imperija po prvi svetovni vojni je tedanja osrednja slovenska oblast naivno verjela, da ji bodo na mirovni konferenci v Parizu s Slovenci poseljene pokrajine dodelili kar sami od sebe. Generalov odločni ukrep je vzbudil veliko negodovanja in bil eden od razlogov, zaradi katerih je bil deležen nerazumevanja. Na višku vojaških uspehov, ko je dosegel severni rob takratne slovenske poselitve med Celovcem in v odločilnih trenutkih pred plebiscitom leta 1920, so ga premestili v Beograd na nevplivni vojaški položaj. V starosti 50 let so ga upokojili, preostanek življenja je preživel odmaknjeno in leta 1934 je umrl. Na zadnji poti na pobreško pokopališče v Mariboru ga je spremljalo več kot 15 tisoč ljudi. 

Niti prva niti socialistična Jugoslavija mu nista priznavali zaslug za osvoboditev Štajerske in dela Koroške. Prva razstava o generalu Maistru in njegovih sodelavcih je bila v Mariboru šele ob 40. obletnici bojev, leta 1958. Prvi spomenik v rojstnem Kamniku mu je leta 1970 odkril njegov borec Franc Leskošek - Luka. Po mnogih letih, leta 1987, je dobil celostni spomenik v Mariboru, ob prelomu stoletja pa še dva konjeniška spomenika v Ljubljani. Za večino javnih priznanj so bila v zadnjih letih, ob prizadevnih posameznikih, zaslužna društva General Maister, povezana v Zvezo društev. Leta 2005 jim je uspelo doseči, da je 23. november postal državni praznik – v spomin na dan leta 1918, ko so Maistrovi vojaki razorožili nemško zeleno stražo in nemškemu mestnemu svetu onemogočili, da bi z orožjem ubranil svojo oblast.

Stoletje po dogodkih v Mariboru je čas za pravično, z argumenti podprto oceno njegovih dejanj in tudi deležev njegovih sodelavcev. Bil je prvi poveljnik in ustanovitelj prve slovenske vojske. Tega mu ne more nihče vzeti.

Janez Jereb, Anton Bogataj